Sezonska izbira avtohtonih medovitih rastlin

Navadni oslad (Filipendula vulgaris)

Pri zasajanju domačih vrtov z medoviti rastlinami moramo biti pozorni, da so le-te avtohtone, hkrati pa paziti, da bo kombinacija rastlinskih vrst takšna, da bo v vsaki sezoni cvetela vsaj ena izmed rastlinskih vrst. Na ta način bo naš vrt nudil pašo čebelam v različnih letnih časih in glede na sezonske prehranske potrebe čebeljih družin. Le tako bodo imele čebele imele dovolj hrane preko celega leta in se bodo čebelje družine normalno razvijale.

Medovite rastline v zgodnjem spomladanskem času

Spomladi, v času razvoja čebelje družine, morajo biti čebelam na voljo rastlinske vrste bogate s pelodom, s katerim bodo čebele hranile svoje mladice. Mednje spadajo na primer zvončki, vse vrste žafranov in telohov, jarica, leske, jelše …

Spomladanski žafran (Crocus vernus)

Črni teloh (Helleborus niger)

Te prve spomladanske vrste so lahko zasajene v podrasti, pod grmovjem ali drevesnimi vrstami, ki zgodaj spomladi še niso olistane.

Pozna pomlad in poletje

Kasneje v letu je pomembno, da je na voljo dovolj vrst rastlin bogatih tako s pelodom kot tudi z medičino, ki predstavlja čebelam glavni vir hrane in zalogo.

Za učinkovito čebeljo pašo je torej pomembna čim večja rastlinska pestrost. Pri tem velja, da posamezne vrste sadimo v večjih skupinah, saj so čebelam tako bolj vidne in se paša v večjih populacijah energetsko bolj splača. Čebele se namreč tako brez pretiranega iskanja vračajo na isto mesto, ki so si ga zapomnile kot dobro pašo.

Jesenček (Dictamnus albus)

V pomladnih dneh lahko tako vrt krasijo cvetoče navadne potonike, jesenčki, kadulje, ivanjščice, grintavci, ki se jim v poletnih mesecih pridružijo luki, omani, sedumi, talin, osati in še mnoge druge rastline. Ob koncu poletja čebelam pašo dajejo še kraški in liburnijski šetraj ter ožepek.

Izbirajmo avtohtone vrste

Pri zasajanju medovitih rastlinskih vrst se osredotočimo na avtohtone vrste, prav tako se izogibajmo uporabi kultivarjev, namerno vzgojenih rastlin, ki imajo cvetne lističe pomnožene do te mere, da čebela nima dostopa do nektarja in prašnikov.

Dr. Blanka Ravnjak, Botanični vrt Univerze v Ljubljani