Tone Fornezzi – Tof: »Kolo je tovarna zdravja!«

Kolesarska zveza Slovenije vsako leto nagradi najboljše kolesarje sezone in podeli nagrade tistim, ki so še posebej zaslužni za spodbujanje kolesarskega športa. Na zadnjem dogodku ob koncu minulega leta je bil med prejemniki tudi vsestranski športnik, novinar in humorist Tone Fornezzi – Tof, ki je prejel nagrado za življenjsko delo.

Tof je bil namreč zaslužen za zamisel o Maratonu Franja že davno, preden je postalo kolesarstvo vsesplošno priljubljen šport. Po dolgem vztrajanju je leta 1982 vodjo KD Rog Zvoneta Zanoškarja prepričal v organizacijo rekreativnega kolesarskega maratona. Že na  prvo Franjo je prišlo več kot 700 kolesarjev. Po zaslugi Tofove vizionarske zamisli je Maraton Franja bil in še vedno ostaja eno najpomembnejših gibal razvoja kolesarskega športa v Ljubljani in po vsej Sloveniji.

S Tofom smo se srečali, da bi obudili spomine na te čase, primerjali Franjo nekoč in danes ter prenesli njegove modrosti in z obveznim humorjem ozaljšane zgodbe in spomine na prihodnje rodove slovenskih kolesarjev.

Znani ste kot športnik, novinar in humorist. Če se najprej ustavimo pri novinarstvu – kako se je začela vaša pot na tem področju?

Zanimivo je, da sem jaz svojo novinarko kariero začel pri Ljudski pravici. To je bil ob Slovenskem poročevalcu in Dnevniku še en velik dnevnik. Iskali so mlade sodelavce, jaz sem se prijavil in od sedemdesetih sva ostala dva. Novinarstvo po moje ni poklic, pač pa je način življenja, če ga resno jemlješ. Žal je takih ‘ta pravih’ novinarjev tudi pri nas vse manj, vsekakor pa premalo.

Kaj pa športni novinarji? Zdi se, da je veliko naporov in malo veselja v športu in športnem novinarstvu, se strinjate?

Športni novinarji bi morali biti tudi po naravi veseli ljudje, zdi pa se mi, da so danes res preveč obremenjeni, pa tudi v športu je zelo veliko naporov.

Kako ste v časih, ko kolesarstvo še ni bilo tako popularno, uspeli prodreti z idejo o Maratonu Franja? Takrat verjetno ni bila tako velika, kot je danes?

O, pa je bila. Takrat smo bili presenečeni nad uspehom, ki pa še vedno traja. Takrat so se po Evropi že pojavljali kolesarski maratoni, v Sloveniji pa, čeprav je slovela kot dežela kolesarjev, jih ni bilo veliko. Ko pa smo razpisali maraton, pa se jih je takoj prijavilo petsto in štartalo sedemsto. Štart je bil v Tacnu, na nogometnem igrišču, ker je bila tam policijska akademija in nam je to omogočil pokojni Janez Winkler, ki je bil takrat zelo vpliven politični delavec. Franja je nato nastajala v okviru kolesarskega društva Rog.

Kje pa vidite glavne razlike med Franjo nekoč in danes?

Ko sva prispela z Zvonetom Zanoškarjem v TNZ, kot se je takrat imenovala policijska akademija, in se pozanimala, ali bi lahko dobili dovoljenje za organizacijo tekmovanja, naju je pričakal en takšen 'zagaman' referent in takoj vprašal, koliko pa nas bo? Jaz sem rekel da 'enih petsto'. »Kaj?« je rekel, »petsto kolesarjev naenkrat na cesti? Pejta, pejta, da ne bom dal takoj oba zapret!« je nadaljeval. Potem pa je Zvone še meni rekel: »Zaradi teh tvojih idej bom še jaz končal v arestu.« Potem pa sem se spomnil na Janeza Winklerja, ki je bil takrat po rangu drugi policist v takratnem republiškem sekretariatu za notranje zadeve. Šla sva k njemu, trasa pa je šla tudi skozi Idrijo, od koder je bil Winkler doma. In sem mu rekel, da bo to gotovo pripomoglo tudi k prepoznavnosti tega kraja in drugih ob trasi. Winkler je bil navdušen, rekel je: »Fanta, super!« in poklical istega referenta, ki nam ni hotel dovoliti organizacije in zadeva je stekla. Danes je to seveda drugače, to je še obsežnejše tekmovanje, pri izvedbi sodeluje 1000 ljudi.

Bo Slovenija zaradi teh uspehov postala narod kolesarjev? Kako vidite Franjo danes in v prihodnosti?

Brez razmisleka lahko rečemo, da je kolesarstvo že najbolj popularen šport v Sloveniji v tem trenutku. Veliko bolj popularen je celo od smučanja, kjer smo včasih imeli bele koncerte in tako naprej. Pa tudi dobri smo v kolesarstvu, saj imamo najboljše kolesarje na svetu.

Bi lahko še kaj naredili za večjo popularnost?

Ne vem, saj pogoje imajo danes kolesarji kar dobre. Včasih smo morali kolesa švercati iz Italije in Avstrije. Carinike smo goljufali tako da smo stara kolesa ven peljali in jih popisali, nazaj pa smo pripeljali nove 'specialke'. Tudi 'Giro' je šel nekajkrat skozi Jugoslavijo in smo se zato lahko kar peljali čez mejo. In če bi nam kdo takrat ustavil kombi, bi našel kar za eno trgovino 'materiala'. Pa ne samo kolesa, še televizorje, ozvočenja, razno drugo tehniko in podobno.

Leta 2000 ste bili razglašeni za najboljšega novinarja športnika, Kolesarska zveza Slovenije pa vam je za leto 2023 podelila tudi nagrado za življenjsko delo. Ali to od vas zahteva veliko odrekanja?

Ne, meni je kolo še vedno velika zabava. Električno sem si kupil in ga imam v garaži, ampak sem ugotovil, da je to goljufanje samega sebe. Je pa res, da je na račun električnih koles danes veliko več kolesarjev v Sloveniji in jih uporabljajo tudi nekateri, ki jih drugače ne bi. Maraton Franja sedaj traja tri dni in je na njem več kot 7000 kolesarjev v okviru različnih tekmovanj in maratonov. To kaže na popularnost tega športa v Sloveniji.

So pa mladi še vedno veliko pred televizorji in računalniki in se premalo gibajo. Kaj bi jim svetovali?

To je seveda res. Jaz jim priporočam kolo. Kolo je tovarna zdravja. Je pa res, da je tudi kultura naših šoferjev na izredno nizki ravni in se je danes voziti s kolesom po cesti kar malo nevarno. Zelo urejenih, lepih kolesarskih stez imamo zelo malo. Najlepša je od Mojstrane skozi Kranjsko Goro na Trbiž. To je zame ena od najlepših kolesarskih stez na svetu. V Kranjski Gori opažam veliko kolesarjev, tam so tudi podjetja, ki posojajo kolesa, tako da res ni težko priti do kolesa.

Pravite da ste novinarski metuzalem, kako to?

Ker imamo še vedno vsako leto svetovno prvenstvo novinarjev športnikov smo imeli najprej sekcijo veteranov, nato super veteranov, tisti ki smo nad 80 pa smo skupino preimenovali v 'skupino M' – skupino metuzalemov…

In kakšno modrost so vam prinesla vsa ta leta?

Da je kolo tovarna zdravja. Moramo še več kolesariti. Tudi tu, v Ljubljani. Poglejte, tu blizu je bivša pionirska proga. Zdaj so jo asfaltirali, gre tudi mimo živalskega vrta, pod Rožnikom do Viča in je gotovo ena najlepših na svetu. V Kranju je včasih za kolesarje problem, ker so na cestah tudi družine z vozički. No, v Ljubljani na primer tega problem ni … (smeh)