Eugenia Bujak: »Nagrade in rezultati govorijo, da sem še vedno na vrhu!«

Foto: Sprint Cycling Agency

Kolesarka Eugenia Bujak je na letošnji prireditvi Večer zvezd, kjer Kolesarska zveza Slovenije nagradi najboljše kolesarje sezone, skupaj s Tadejem Pogačarjem kot kolesarjem leta, prejela nagrado za kolesarko leta. A ta uspeh je le en kamenček v mozaiku uspehov, ki jih je nanizala v svoji športni karieri. V intervjuju nam je zaupala nekaj svojih misli o slovenskem kolesarstvu, treningih in prostem času, dotaknili pa smo se tudi, kako pomembni sta v športu sponzorska in psihološka podpora.

Na letošnji prireditvi Večer zvezd ste skupaj s Tadejem Pogačarjem kot kolesarjem leta prejeli nagrado za kolesarko leta. Kaj vam osebno ta nagrada pomeni?

Nagrada je zame nekaj posebnega. Nisem več mlada kolesarka in če še lahko dobim tako nagrado, pomeni, da sem še na vrhu in lahko dobro delujem. To me zelo veseli in kar je pomembno – me še vedno zelo motivira.

V Glasgowu ste z 12. mestom popravili svojo in s tem tudi najboljšo slovensko žensko uvrstitev na svetovnih prvenstvih v kronometru. Tudi ostale uvrstitve – 8. mesto na evropskem prvenstvu v vožnji na čas in 7. mesto na kronometru narodov v francoskem Les Herbiersu – so bile odlične. So vse boljši rezultati tudi breme, saj verjetno vsi od vas pričakujejo vedno več?

Lanska sezona je bila zelo težka. Mislim, da kar najtežja v moji karieri, saj sem mnogokrat že dokazala, da sem sposobna doseči odličen rezultat, ampak v letu 2023 za to res ni bilo veliko priložnosti. Zadnja leta sem predvsem pomočnica v ekipi, zelo veliko dirkam in težko najdem čas za uresničitev svojih ciljev. Letos sem se zato odločila, da ne bom dirkala na ženskem Touru, ker sem bila že utrujena. Imela pa sem skrito željo, da dobim takrat čas zase, da grem na višinske priprave ter se dobro pripravim za nastop na svetovnem prvenstvu v kronometru. Da končno uresničim svoje sanje in si pridobim mesto v kronometru za olimpijske igre v Parizu. To so bile moje sanje od nekdaj, ker to pomeni, da si uvrstitev zaslužim, hkrati pa pomeni, da se znam pripraviti na tako velike dogodke in da sem še vedno med najboljšimi. Lahko zaključim – ja, pričakovanja so bila velika. In ta najlepši trenutek v sezoni ne bi bil možen, če me ne bi vodil Gorazd Penko. Samo on me pozna tako dobro in ve, kako iztisniti iz mene več, kot jaz sama mislim, da lahko.

Foto: Sprint Cycling Agency

Kako pomembno se vam zdi, da s svojimi dosežki vse bolj popularizirate kolesarski šport v Sloveniji?

Mislim, da je to zelo pomembno, ker upam, da motiviram ostale mlade kolesarke in na sploh vse mlade za ta šport. Upam, da vidijo, da je vse mogoče in da je prihodnost tudi v športu. Veseli me, da imamo veliko mladih deklet in upam, da bodo zelo zagnane in da bodo presegle moje rezultate v prihodnosti. Pri tem potrebujejo podporo staršev, kluba in seveda tudi sponzorjev. Šport je lep, ampak drag in ne more si vsak privoščiti, da kupi otroku kolo ali da plača priprave. Zato mislim, da je potrebno investirati v mlade, mladi pa v čas, da čez nekaj let dobimo medaljo. Vedno bom z veseljem podpirala žensko kolesarstvo v Sloveniji, saj mi je Slovenija dala možnost, da se prebijem do olimpijskih iger, kar mi je bila vedno življenjska želja.

Kakšni so vaši pogoji za delo in treninge v primerjavi s tujimi tekmovalci in tekmovalkami, se kdaj pogovarjate z njimi o tem, kako trenirajo in živijo?

Za mene je bila vedno družina na prvem mestu. Pomembno mi je, da sem čim več časa z Milošem, svojim možem. Spoznala sva se, kot sem bila še mladinka, od takrat sva vedno skupaj, doma in na dirkah. Vse delava skupaj in vse aktivnosti se morajo prilagoditi mojemu urniku, vsi družinski dogodki ali srečanja s prijatelji. Veliko kolesarjev in kolesark živi v popularni Gironi ali Monaku. Večinoma kolesarke uživajo življenje, malo od njih je končalo študij. Meni je to uspelo in na to sem tudi zelo ponosna. Denar pa raje namenim prihodnosti in ga zapravim doma. Zato imam malo težje pogoje za treninge, grem pa pozimi vedno v Španijo, da se dobro pripravim.

Foto: Sprint Cycling Agency

Je kolesarstvo, kot ga trenirate vi, ekipni ali individualni šport? Kako ga vi dojemate?

Kolesarstvo je ekipni šport, ampak treninge opravljamo individualno, vsaka kolesarka je drugačna in potrebuje različne treninge. Ko nastopimo na dirki dekleta iz ekipe skupaj, vse delujemo za en sam cilj, da zmagamo v dirki. Vseeno, kje in kdo bo zmagal. Pomembno je, da dirkamo kot ekipa in pomagamo ena drugi.

Kaj pa psihološka podpora, kako pomembna je v ključnih trenutkih in od kod vi osebno črpate motivacijo?

Psihološka podpora je seveda zelo pomembna. Jaz sem imela leta 2016 zelo težke trenutke in samo psihološka podpora mi je pomagala, da sem si opomogla in že po dveh mesecih uspela zmagati na World Tour dirki. Lahko sem srečna, da opravljam delo, ki ga imam zelo rada. Podpira me tudi cela družina in ravno to mi vliva še dodatno motivacijo.

Kakšno podporo vam pri vašem delu zagotavljajo sponzorji, med njimi tudi družba BTC, in kako pomembna je ta podpora za vaše delo?

Sponzorji nam zagotavljalo vse najbolj pomembne stvari, brez katerih sploh ne bi mogli trenirati. Sponzorji so različni, ampak vsak je zelo pomemben. BTC Cityju se še posebej zahvaljujem. Leta 2014 je BTC City Ljubljana postala prva slovenska ženska profesionalna ekipa. Takrat sem dobila svojo prvo profesionalno pogodbo in takrat se je vse začelo. BTC City in mesto Ljubljana so verjeli v projekt, jaz sem pa verjela, da lahko skupaj dosežemo odlične rezultate. Taka podpora mi je zagotovila mir, stabilnost in razmišljanje o prihodnosti. Mislim, da je ta ženska ekipa prinesla največ v razvoju slovenskega ženskega kolesarstva. Ko smo začeli, so bile 2, mogoče 3 mlade kolesarke, zdaj pa jih ne morem niti prešteti.

Kaj je tisto, kar vas pri kolesarstvu še posebej privlači in zakaj bi ga priporočili tudi tistim, ki bi se z njim morda želeli ukvarjati zgolj ljubiteljsko?

Kolesarstvo je šport v naravi in to mi je najbolj všeč. So tudi dnevi za počitek na kolesu in lepo počasno vožnjo, ki me umiri in sprošča. Kolesarimo lahko vsi, profesionalno, amatersko ali za uživanje. Niti ni potrebno, da mora imeti vsak kolo za 10 tisoč evrov.

Kje po Sloveniji najraje kolesarite? Ali se kdaj odpravite na kolo samo za dušo, brez misli na treninge in tekme?

Najraje grem v hribe, ker pri težkem treningu uživam v naravi. Všeč mi je Krim, Trebeljevo, Janče in vse vasice okrog. Oktobra imamo vedno poseben mesec počitka od vseh aktivnosti. Takrat greva z Milošem uživati – najraje na gorska kolesa.