Diši po domačem: Občina Markovci

V tednu od 13. do 17. februarja 2023 je z nami na Tržnici BTC City podravska občina Markovci. Njeni predstavniki bodo poskrbeli za slastne pustne dobrote in pester spremljevalni program. Obiskali nas bodo tudi njihovi koranti!

Datum objave: 13.02.2023

Partner(ji)

Ponudba in program na Tržnici BTC City

Ponedeljek, 13. februar: med, medeni izdelki, kisla repa in zelje, sadni namazi, sirupi in ptujski luk / pevski nastopi Kulturnega društva Bukovci

Torek, 14. februar: krofi, flancati, kvašene olipe, miške, žličnjaki, kuhano in kislo zelje, rebrca, tunka, domač kruh … / nastop Godbe na pihala Občine Markovci

Utrinki s sprehoda godbe po BTC Cityju:

Sreda, 15. februar: krofi, flancati, kvašene olipe, miške, žličnjaki, kuhano in kislo zelje, rebrca, tunka, domač kruh, markovsko kislo zelje in repa, med, sadni namazi in sirupi … / obisk korantov

Četrtek, 16. februar: krofi, flancati, kvašene olipe, miške, žličnjaki, kuhano in kislo zelje, rebrca, tunka, domač kruh, markovsko kislo zelje in repa, med in medeni izdelki, sadni namazi in sirupi … / pevski nastopi Kulturnega društva Bukovci

Petek, 17. februar: Markovško kislo zelje in repa, med in medeni izdelki, sadni namazi in sirupi, pražen krompir … / pevski nastopi Kulturnega društva Bukovci

Vabljeni!

Tradicionalni pustni liki na območju občine Markovci

Z območja občine Markovci, ki jo imenujemo tudi Korantova dežela, izhajajo dobro poznane pustne maske v Sloveniji, koranti. Se pa ob njih občina lahko pohvali tudi z desetimi drugimi tradicionalnimi maskami, ki se na tem območju kontinuirano pojavljajo že več stoletij. Spoznajte vse!

Korant kot najbolj poznana maska s ptujskega polja, če že ne Slovenije, vsako leto znova in znova preganja zimo iz dežele, kot veleva ljudsko izročilo. Koranti hodijo od hiše do hiše v skupini, spremlja jih hudič, za darove pobirajo svilene robce, včasih pa dobijo v dar tudi kakšno klobaso.

Obraz korantove kape je narejen iz usnja, na sredini kape je pritrjen nos, ki močno spominja na svinjski rilec, pod nosom mu za brke služijo sirkove vejice, pod njimi pa so na vrvico nanizana semena belega oz. temnega fižola, ki bi naj predstavljale zobe. Iz ust korantu visi tudi dolg rdeč jezik.

Ob strani kape so namesto ušes pritrjena gosja oz. puranja peresa, vrh kape koranta pa krasijo razni živo pisani trakovi in rože izdelane iz krep papirja. Korant ima oblečen kožuh iz dolgodlake ovce, okoli pasu ima na verigi privezane kravje zvonce, s katerimi pozvanja ter tako plaši staro in mlado.

Za obrambo v rokah nosi palico, na koncu katere je pribita ježeva koža, torej ježevko. Korant je obut v volnene, doma spletene rdeče ali zelene nogavice, na njih ima nataknjene črne čevlje.

Orači že od nekdaj veljajo za eno izmed najbolj priljubljenih pustnih mask na območju občine Markovci, saj s svojim prihodom na domačijo prinesejo upanje za dobro letino, ki je za kmeta še kako pomembna.

Skupino sestavlja šest ali osem »konjev«. T. i. konji so mladi fantje oblečeni v črne hlače, preko katerih imajo zavezan moder predpasnik, belo srajco in črni telovnik. Na glavi nosijo klobuk, ki je prekrit s pisano ruto s franžami, prav tako jim na ramenih izpod telovnika gledajo konci rut. Obuti so v črne škornje.

Tako napravljeni konjiči vlečejo za sabo »plug« (včasih je plug bil pravi), na katerem sta smrečica ali dve okrašeni s pisanimi trakovi. Zraven skupine hodi pobirač, ki pobira darove ob obisku domačije, oblečen je v raševinasto obleko z masko na obrazu. V rokah nosi košaro, v kateri so pleve in jih med obredom oranja seje v brazdo, »za debelo repo«. Prav tako ima v roki grabljice, da seme zadela v zemljo.

Ob pobiraču srečamo tudi pokača, ki z bičovim pokom naznanja prihod skupine na dvorišče. Pokač je našemljen prav tako kot konjiči. Za plugom, kot orač, pa hodi korant. Ko pokač s pokanjem naznani prihod skupine na dvorišče, konjiči začno vleči plug in med oranjem prepevajo. Največkrat pesmi, ki majo nek smiselni ritem, saj ji le-ta narekuje korakanje pred plugom. Danes lahko največkrat slišimo pesmi En hribček bom kupil, Ko psi zalajajo in marsikatero drugo slovensko ljudsko. Med oranjem pobirač hiti s sejanjem plev in želi gospodinji in gospodarju čim bolj obilne pridelke v tekočem letu, obenem pa še zaprosi za majhen dar. Še danes je navada, da ljudje darujejo klobaso ali jajca, kot dar pa se pojavlja tudi denar, ki v preteklosti zaradi pomanjkanja ni bil v navadi. V Markovcih in okolici lahko trdimo, da ni gospodinje, ki bi katerokoli šemo odpravila brez kakršnega koli daru, saj bi naj to prinašalo nesrečo.

Če v času pred fašenkom v vasi ni bilo poroke, se ob slednjem vlači leseno korito – »kopaja«. Pri tem ritualu sodelujejo fantje ali dekleta, vse zavisi od tega, kdo se ni poročil.

Če se v vasi ni omožilo nobeno dekle, fantje iz slame napravijo žensko lutko, ki jo oblečejo, posadijo v kopajo, okrasijo z zelenjem in pisanimi trakovi. Takšno skulpturo posadijo na lesen voziček in se sami oblečejo v starejše ženice (dolgo krilo, bluza, predpasnik, naglavna ruta in plet preko ramen) ter se ob vlačenju kopaje strašno jokajo. Svoji »Micko« od hiše do hiše iščejo ženina.

Če pa se v vasi ni oženil noben fant, isto obredje vršijo punce, oblečene v moška oblačila. Oblečene so v temne hlače, srajco, telovnik, moder predpasnik in klobuk na glavi. Prav tako kot vrstniki, tudi punce zelo glasno jokajo in tarnajo ter ponujajo slamnatega ženina za primerno doto.

Kronist v župnijski kroniki navaja, »da se je v preteklosti posebej v tistih hišah, kjer so imeli mladino, ki bi bila primerna za ženitev, napravila ob fašenku cela gostija. Napeklo, napražilo in nakuhalo se je vsega, kar je hiša premogla. Ko so se proti večeru oglasile »kopajnarce«, se je moralo vse pojesti in popiti«.

V bozjaka se navadno šemijo starejši možakarji. Oblečeni so v stara delovna oblačila, okoli vratu imajo obešen nekakšen pladenj, na katerem ponujajo različne stvari. Svojim sovaščanom prodajajo krtače, kreme za čevlje, staro kramo, mogoče kakšne metle ali štile ter mnogo neuporabnih predmetov. Posebnih darov ne prejemajo, so pa za svoj obisk vedno pogoščeni. Ob bozjaku se je večkrat pojavil tudi »žlejfar«, možakar, ki je podobno napravljen kot bozjak, le da namesto trgovanja kot svoje usluge ponuja brušenje nožev.

Tako kot drugod po svetu in Sloveniji, je v času fašenka v Markovcih v navadi gonjenje medveda. Do konca 70. let 20. stoletja in še mogoče malo dlje, so medvedi bili oblečeni v obleko iz vrečevine. Na glavi je medved nosil masko, ki je bila deloma narejena iz zajčje kože ali tako kot obleka, iz vrečevine. Spremljal ga je gonjač, ki mu je igral na orglice in ga imel privezanega na vrvi ali verigi. V rokah je nosil košaro, v katere je sprejemal darove.

Medved je moral renčati , »vulti«, plesati in sploh biti divji, pa tudi se zaletavati v ljudi, posebej v mladenke. Kasneje, v 80. letih pa začnemo na našem območju srečevati medvede, ki imajo obleko narejeno iz ovčje kože, na glavi pa nosijo masko, ki na las spominja na medvedovo glavo.

V Markovcih se še vedno pojavljata obe varianti medveda.

Slovenski etnolog Niko Kuret pravi, da so se vile pojavile, ko je v 30. letih prejšnjega stoletja v sklopu šole ena izmed učiteljic v markovski šoli predstavila igro, v kateri so nastopile vile. Te so se kasneje postavile ob bok svojim vrstnikom ob fašenku, saj so se v preteklosti smeli šemiti samo odrasli moški, v Markovcih tudi otroci.

V vile se oblečejo deklice. Na sebi imajo belo obleko, plet in krono, ena izmed njih je kraljica, tista, ki ima lepšo in večjo krono kot ostale. Vile se na dvorišču ali v hiši postavijo v krog in pojejo pesmi, ki prerokujejo dobro letino. Njihova specifika se kaže predvsem v tem, da so v dar vedno prejemale denar.

Večina izmed markovskih otrok se je v svoji mladosti ob fašenku predstavljala kot picekov. V piceka se maskira mlad fantič, tako da si obleče belo krilo, še eno belo krilo pa si nadene okoli vratu. Na glavi ima kapo stožčaste oblike, ki je vsa pokrita s pisanimi trakovi. Nato zajaše palico, ki ima spredaj piščančjo glavo, bodisi pravo ali pa leseno, zadaj pa šop kokošjih peres. Prav tako, kot mnogo ostalih mask, piceke spremlja pobirač, ki je oblečen v stare hlače, nosi moder predpasnik in klobuk. V rokah ima košaro s semenom – plevami in pa grabljice. Taka skupina po vasi želi domačinom vse dobro pri letini, posebej še pri zdravju kokoši oz. malih piščancih. V dar navadno dobijo kako jajce.

Körika je prav tako kot picek t. i. ptičja maska. Njen prihod na kmečko dvorišče simbolizira predvsem zdravje in dobro nesnost kokoši. Ogrodje maske je valjaste oblike. Telo je veliko, v sredini debelo, spredaj in zadaj pa ošiljeno. Naprej je kokošja glava, od zadaj pa za rep služi kokošje perje. Na spodnjem delu je odprtina, ki je namenjena osebi, ki to masko nosi. Samo ogrodje je pokrito s papirjem in oblepljeno s perjem. Tudi h köriki sodi pobirač, ki za darove pobira jajca.

Nepogrešljivi del markovskega fašenka so ruse in melike. Obe dve opravi sta si dokaj podobni, vendar se razlikujeta na to, koliko ljudi samo masko nosi na ramenih. Z masko ruse in melike so ljudje v preteklosti želeli vplivati na zdravje štirinožne živine, predvsem konj in krav.

Za meliko sta potrebni dve osebi, ki nosita okoli dva metra dolgo ogrodje. Njegovi daljši stranici sta med seboj povezani z loki iz lesenih palic, samo ogrodje pa je pokrito s ponjavo – največkrat z vrečevino. Spredaj ima melika leseno glavo z ušesi, iz gobca pa ji visi dolg rdeč jezik. Večkrat imajo melike gibljivo čeljust, ki jo premika prva oseba s pomočjo vrvice. Zadaj ima melika rep, spleten iz slame ali kakršnega drugega odpadnega materiala, pod repom pa je privezan napihnjen in posušen svinjski mehur. Obvezno ima tudi jezdeca, lutko iz cunj imenovano »faček«. Spremljata jo pobirač in porta. Oba imata zakrite obraze z maskami ali namazane s sajami. Pobirač v rokah nosi košaro in grabljice, porta pa prihod melike naznanja s pokom biča.

Pri rusi gre za podobno masko, le da je ogrodje manjše in ga lahko nosi samo en človek, res pa je tudi, da rusa na hrbtu ne nosi fačeka. Po navadi je rus v skupini več, kar pa nanese tudi več gonjačev.

Obe maski sta divji in nagajivi, brcata in strašita vse okoli sebe. Velja pa nenapisano pravilo, da če se melika sama od sebe na dvorišču uleže na tla, pomeni to slabo znamenje. Pri obredu na dvorišču gonjači in pobirač na vso moč želijo gospodarju prodati svojo živino in jo hvalijo na vse pretege. Ker pa se vendarle po dolgotrajnem barantanju gospodar ne da in ne želi skleniti kupčije, rajši s kozarčkom in južino pogosti našemljence, gospodinja pa jim da v dar kako klobaso.

Kopjaš ni pustni lik, torej to ni nekaj, v kar bi se v pustnem času maskirali, pa vendar ga je potrebno omeniti, saj se vedno pojavi tudi ob fašenku. Kopjaši so edinstvenost občine Markovci na Ptujskem polju. Njegovo mesto je na svatbi, poroki, kjer je kopjaš navadno tisti fant, ki je ženinov najboljši prijatelj, na poroki pa je njegov spremljevalec.

Oblečen je v svečano črno moško obleko, belo srajco in rdečo kravato, na nogah ima visoke škornje, na glavi pa klobuk. Klobuk in obleko krasijo pušeljci, preko ramen pa ima slovensko trobojnico. Najpomembnejši pripomoček je seveda kopjè, to je poročna, svatbena zastava, ki je sestavljena iz rute in živopisanih trakov.

Kopjaš stopi v obredno službo takrat, ko ženin s starešino in svati odhaja iz hiše po svojo nevesto. Postavi se zunaj, poleg vrat in svoje kopjè dviga nad pragom kvišku tako, da tvori slavolok. Ženitni sprevod naredi slavnosten in ga poživi s poskočnim plesnim ritmom.

Včasih so rekli, da bo lepo na gostiji, če bo tam dober kopjaš. Pravijo tudi, da je pri dekletih najbolj cenjen tisti, ki vrže kopje najvišje v zrak. Na poroki pa mora ves čas paziti, da mu ga svatje ne ukradejo ali da mu med plesom ne pade na tla.

Danes je lik kopjaša še vedno živo prisoten na porokah domačinov, lik pa ohranjajo tudi fantje in moški v Folklornem društvu 'Anton-Jože Štrafela' Markovci. Večkrat jih na poroko (cerkveni obred) povabijo, ko svojega kopjaša nimajo. Takrat skupina kopjašev zapleše pred odhodom v cerkev in pred cerkvijo postavi ''špalir'' - kopjéta držijo v zrak z obeh strani vhoda, pod tem ''obokom'' pa se sprehodijo gostje. Potem zaplešejo še, ko pridejo svatje ter mož in žena iz cerkve.

Kopjaši so v zadnjih 60. letih tudi nepogrešljiv lik na ptujskem kurentovanju, kjer so nastopili tudi na prvem tovrstnem dogodku. Že takrat so jih postavili na čelo sprevoda in tako je ostalo še do danes. Kopjaše vsi zelo občudujejo, saj jih redko vidijo.