Da je življenje polno paradoksov, pravita, zato sta se v novi predstavi lotila enega največjih in samoumevnih – življenjskih prelomnic. Zakaj vaju fascinirajo prav te?
Perica: Od nekdaj me fascinirajo različne življenjske poti. Večina se odloči za klasično – šola, služba, poroka, otroci, vnuki, penzija. Vmes hobiji, kakšna obletnica, potem pa počasi v kletno etažo. Marsikomu se ta plan sfiži, pa je tu npr. kakšna poroka več ali pa se sploh ne zgodi. Spet drugi se požvižgajo na tradicionalno pot, se zaženejo v svet, v avanture in ustalijo šele, ko pošteno osivijo. Nekateri se s tega sveta poslovijo prezgodaj, nekateri pa kar nočejo oditi, ne glede na to, kako neprijetna je ta izkušnja postala. Številni pričakujejo še največ od tistega, kar sledi po smrti, čeprav ni pametnega razloga, ki bi upravičil ta pričakovanja. Vse to se mi zdi zelo zanimivo. Objektiven in šaljiv pogled na življenje me zelo zabava.
Robert: Mene pa ob vsem tem izjemno zabava še pogled Perice na stvari, ki jih nekako jemljemo za samoumevne. Do solz me je recimo nasmejal njegov predlog ženi, da bi se ob poroki, namesto da en prevzame priimek drugega, oba preprosto preimenovala v nekaj tretjega, prevzela neki povsem nov priimek. Celo izbral je svojega favorita, priimek Kronaveter. Prosto po Perici, vsebuje kar dve kul stvari – krono in veter. Lahko si predstavljate mnenje žene, glede na to, da na plakatu znova piše Perica Jerković in ne Perica Kronaveter. Človek s takim imenom bi se verjetno ukvarjal s čim bolj unikatnim. Z ‘Zvočnimi skulpturami by Perica Kronaveter’ recimo. (smeh)
La la lajf je torej …
Robert: Mešanica skečev, songov in stand-up komedije. Tematsko pa … kaj bi ti rekel?
Perica: Na kratko – komedija absurdov naših življenj. Življenje šiba z neusmiljeno hitrostjo, vsi se nekako trudimo živeti, kot se nam zdi najbolje, pa nikomur zares ne uspeva. (smeh)
Robert: Govori zase.
Torej sta se usedla in si rekla – obdelajva to noro življenje?
Perica: Ne, rekla sva si: »Nujno potrebujeva nov projekt!« (smeh) Kot svobodnjak si moraš sam ustvarjati delo, nove projekte. Nihče ne pričakuje od tebe, da zgodaj vstaneš, se usedeš za računalnik in tipkaš, da se pelješ sem in tja na delovne sestanke, ampak vse se začne s tem, da si rečeš: »Jaz potrebujem nov projekt. Ne bom podlegel očarljivemu napevu siren z Netflixa, ne bom doomscrollal po Instagramu do 2h zjutraj, jutri me čaka delo!«
Robert: Tako da se že leto dni dobivava in skupaj gledava Netflix in doomscrollava. K sreči je tema življenje tako široka, da lahko tako rekoč vse opravičiva kot raziskovanje in iskanje navdiha.
Potemtakem življenje sploh ni nikakršen žur?
Perica: Je, je žur, ampak ne v smislu, da je noro zabavno, da moraš biti vedno pozitiven in podobne novodobne mantre. Življenje je zame žur v smislu, da se zavedaš, na kateri točki časovnice tega žura se trenutno nahajaš. Da nisi presenečen, če ob dveh zjutraj objemaš straniščno školjko ali pa se ob štirih znajdeš na policijski postaji. (smeh)
Robert: Čeprav je zdravo, da tudi na objemanje školjke in obiske policijskih postaj z distance lahko gledaš z obilico humorja in celo nostalgije. Oba sva, se mi zdi, kar nostalgika.
Kakšna je vajina osebna življenjska filozofija, ko nista na odru?
Perica: Moja je, da hrčka, ki teče v kolesu v moji glavi, poskušam vsake toliko malo ustaviti in spočiti. Redko mi uspe.
Robert: Moja osebna filozofija pa je, da ko kliče Perica in me prosi, če lahko malo počuvam tega njegovega hrčka, sprejmem to kot čast.
V življenju se boš imel dobro, če ga ne jemlješ preveč resno. Se tega v resnici držita tudi vidva?
Robert: To je odličen nasvet za podajati naprej ob igranju na ukulele in s poskočnim tempom. Malo manj, če se ga držiš. Bolj realno se mi zdi, da se boš imel dobro, če sebe ne jemlješ preresno.
Perica: Če se tega ne bi držal, bi bil že dolgo v grobu ali v kakšni instituciji.
Kaj pa je tisto, kar v življenju jemljeta smrtno resno?
Perica: Položnice. Pa rok izposoje knjig iz knjižnice.
Robert: Rok uporabe svežega piščančjega mesa.
Gledalci vaju poznajo kot odlična performerja. Kdo pa sta, ko nista na odru?
Perica: Uh, prevroče je za eksistencialna vprašanja.
Robert: Kdo sta Perica in Robert, ko nista na odru? En je težak egotriper, ki od vseh okoli sebe pričakuje, da postavljajo njegove projekte na prvo mesto, drugi je pa Perica.
Koliko sebe ponudita na odru? Imata kakšno pravilo, ki vama pomaga ohranjati ravnovesje?
Robert: Iskreno mislim, da oba dava čisto preveč sebe ljudem, ko sva na odru. Ni trajnostno, je pa iskreno.
Sodelovala sta že v komediji Zbogom korona, mi gremo na dopust. Kako in zakaj sta se odločila skupaj ustvariti nov šov?
Robert: Zase lahko rečem, da se še vedno učim od Perice. Komedije in pomena tajminga tako na odru kot tudi, ko se peljeva na predstave in en vztrajno zamuja. Le kdo!?!
Perica: Tudi jaz se vseskozi vztrajno trudim naučiti se nečesa pametnega od Robija, ampak ne gre in ne gre! (smeh)
Kako poteka vajin skupni ustvarjalni proces? Eden je standup komik, drugi glasbenik. Se rada vpletata v delo drugega ali zadeve strogo ločita?
Perica: Njegova želja je, da bi se čim bolj ločila. Jaz pa počnem vse, da se ne bi.
Robert: Jaz si ne upam lotiti stand-upa. Perica pa komaj čaka, da lahko kaj zapoje.
Kje se dobro ujameta in kje si gresta na živce?
Perica: Pri humorju in financah se kar ujemava, ni nobenih zatikanj. Pri kreativnih procesih je malo drugače. Ampak to je dober znak. Prav je, da je tako, kot je.
Kaj pa si (v resnici) mislita drug o drugem?
Perica: Mislim, da ima Robi premalo kitar.
Robert: Perici sem kupil kitaro. Zdaj ima eno preveč.
Hec na stran, kako sta nastajala besedilo in glasba La la lajfa?
Robert: Kot vsi teksti, ki jih pišem – v zadnjem trenutku in na kavču.
Perica: Oboje še nastaja in bo nastajalo vse do premiere, pa tudi po njej. Včasih sem mislil, da se s premiero razvoj predstave konča, ampak to je živa stvar in konstantno raste in se spreminja. Najzabavnejši trenutki predstave nastajajo na odru. Takrat, ko vidiš, da neki skeč deluje in se publika smeji do solz, pa tudi takrat, ko udariš z neko foro, za katero si bil prepričan, da se bodo smejali, pa se ne. Takrat se midva z nasmehom spogledava in si misliva: »Ok, tole gre ven!« Določene dele nove predstave sva v minulem letu že testirala na raznih odrih. Za zdaj je bilo najbolj zabavno, ko sva preizkusila skeč, v katerem igrava moža in ženo ...
Robert: Lahko ugibate, komu je pripadla vloga žene!
Perica: Nisem jaz kriv, da si tako vitek! Moral se je pojaviti kot nevesta sredi pisarne. (smeh)
Robert: Preoblekel pa sem se za vrati taiste pisarne! No biz like showbiz!
Zakaj sta za La la lajf izbrala oder SiTi Teatra BTC?
Perica: SiTi Teater BTC deluje 16 let, jaz sem zraven že 15. leto – gre za dolgoročno razmerje. SiTi je z leti postal stičišče številnih ustvarjalcev: igralcev, komikov in glasbenikov. Boljše sodelovanje bi si težko predstavljal. Ana Kajzer je odlična sogovornica, izjemno uspešno krmari med apetiti producentov, muhastimi željami umetnikov in vedno širšo publiko. Celotna ekipa teatra je takšna, da grem tja vedno z veseljem.
Robert: SiTi je bil moj prvi in do zdaj nisem imel niti ene slabe izkušnje. Zakaj bi spreminjal nekaj, kar deluje?
Za konec – zakaj si je po vajinem mnenju vredno ogledati La la lajf?
Perica: Ker je konkurenca obupna! (smeh) Hec, glejte, midva sva se res zabavala med ustvarjanjem. Tokrat sva si drznila iti še dlje od klasičnega stand-upa, v smeri nekih odštekanih skečev in songov, kar zame ni domač teren, zato pa je toliko bolj zabavno. Najbrž se bo ta entuziazem poznal tudi v sami predstavi.
Robert: Res je, za zdaj kaže, da bo to res predstava, kakršni Američani radi rečejo FUBU - torej For Us, By Us. Kjer vmes npr. uprizoriva parodijo govora direktorja na korporativnem dogodku in se zavedava, da so bili ljudje iz drugih poklicev priče takih govorov vsaj tisočkrat manj kot mi zabavljači, ampak res ne vem, kolikokrat lahko še slišim frazo, da smo vsi le kamenček v mozaiku. Uprizoriva tudi fantastičen terasa bend – Duo Regres – pa en kup drugih stvari. Naju to tako zabava, da komaj čakam, da lahko nastopiva kot kamenček v mozaiku SiTi Teatra BTC in napiševa novo zgodbo v tej simfoniji klišejev. Smešno bo, ne veva pa še, če se boste smejali z nama ali samo nama.
