Profesionalne kolesarke iz Slovenije in Italije so v lani novoustanovljeni ekipi ALÉ BTC Ljubljana združile moči v skupnem teamu, v katerem so v novi dirkaški sezoni že zabeležile svoje prve zmage.
O tem, kako se počuti pred temi preizkušnjami in kako ob vseh naporih uspejo športnice uskladiti svoj prosti čas z tekmami, smo se pred prelomnimi tekmovanji pogovarjali tudi z Eugenio Bujak, eno od najboljših slovenskih kolesark v ekipi in kandidatko za nastop na Olimpijskih igrah v Tokiu.
Kaj je tisto, kar vam je pri vašem delu najbolj všeč, česar se najbolj veselite? Kaj vam je po drugi strani pri vašem športnem »delu« in tekmovanjih najmanj ljubo?
Moram reči, da v svojem delu zelo uživam, saj na splošno obožujem kolesarjenje. Zaradi udeleževanja dirk po celem svetu je moje delo še toliko bolj zanimivo. V letošnjem letu imamo tudi zelo močno ekipo, zato se že veselim vseh prihodnjih tekem.
Najmanj ljubi pa so mi padci, saj imajo lahko tudi dolgotrajne posledice. Ob manjših padcih se lahko hitro poberemo in se že kmalu vrnemo na tekmovanja, najhuje je, če pride do hujšega padca in resnejših poškodb, ki te iz tekmovanja izločijo za dlje časa.
Ali vam ob napornem treningu ostane še kaj prostega časa in kako ga najraje preživljate?
Prostega časa imam res zelo malo, a ko ga imam, ga preživim s svojim možem. Običajno v tem času pridejo na vrsto aktivnosti, ki naju spomnijo, da ni samo kolesarstvo v najinem življenju (smeh). To so na primer obisk kina, dobra večerja, druženje s prijatelji.
V prostem času tudi študiram, za dokončanje študija mi je ostala le še magistrska naloga.
Foto: Facebook BTC City Ljubljana Team
Koliko ur treningov tedensko takšna profesionalna kariera pravzaprav zahteva od vas?
Treniram med 15 in 30 ur na teden, odvisno od tega, ali se pripravljam na kakšno pomembno dirko. Ko imamo dirke vsak vikend, je treninga malo manj, saj ob napornem tempu, treningih in tekmah, telo potrebuje svoj čas, da se spočije.
V tem v športu je zelo pomembna vztrajnost. Kako se motivirate?
Kolesarstvo me tako veseli in tako sem mu predana, da dodatne motivacije sploh ne potrebujem. Naprej me žene zavedanje in odločnost, da imam še nekaj rezerve in da vedno lahko dosežem še nekaj več. Seveda vmes pridejo tudi težki dnevi, takrat mi najbolj pomaga podpora in razumevanje družine in moža. Pomembno vlogo ima tudi trener, ki me v teh trenutkih vedno znova spomni, da bodo slabi časi minili in da naj se potrudim po svojih najboljših močeh.
Vas vaši najbližji pri športni karieri podpirajo – in ali razumejo vaše odrekanje marsičemu, kar zagotovo vpliva tudi na njih. Kako se pravzaprav soočajo s tem, da ste profesionalna športnica?
Tako jaz kot moj mož sva v celem letu doma zgolj približno tri mesece (Eugeniin mož Miloš je zaposlen kot maser ekipe op. p.). Imava srečo, da naju družini povsem podpirata pri najinem delu. Člani družine so prav tako zelo vpeti v kolesarstvo, saj spremljajo vse tekme in z nekaterimi smo tudi skoraj vsak dan v kontaktu. Ker sva z možem poročena že 11 let, so najini starši že malo radovedni in naju včasih tudi pohecajo, kdaj bodo na vrsti vnuki (smeh).
