Žan Hauptman: »Moja strast je postala moj poklic«

Žan Hauptman je čedalje bolj prepoznano ime na domači glasbeni sceni. Širši publiki se je predstavil na lanski Emi s pesmijo Sledim, ki je na Valu 202 postala največkrat predvajana skladba leta 2022. Nedavno se je na vrh lestvice najbolj poslušanih pesmi zavihtel tudi z uspešnico Bliže. Po lanskih razprodanih koncertih v Cukrarni in na Ljubljanskem gradu pa boste novo zvezdo slovenske glasbene scene lahko slišali v SiTi Teatru BTC, kjer bo 21. aprila skupaj z gosti premierno predstavil svoj novi album.

Kupi vstopnice za koncert

Si Mariborčan v Ljubljani … si se že prilagodil na življenje tu?

Vse se je zgodilo na hitro. Sedaj sem dva meseca v Ljubljani. In mi je ful fajn.

Te vsi razumejo?

Ja, so pa razlike že pri pozdravu. Jaz rečem »Zdravo!« namesto »Živjo!«, ampak nekaj štajerskega že moram ohraniti ... (smeh)

Kako potekajo priprave na tvoj oziroma vaš nastop 21. aprila, ki se ga vsi že zelo veselimo?

Najprej smo vse vadili z bendom, program smo izpilili in navdušen sem nad zvokom in samim bendom. Album, ki ga predstavljam, je nastal v studiu s producentom, zdaj bo pa v »bendovski« izvedbi dobil novo podobo in širino. Vložili smo veliko dela, ampak rezultat je dober.

Z Žanom smo se pogovarjali v SiTi Teatru BTC, kjer bo 21. aprila predstavil svoj novi album.

Toda tvoja glasbena filozofija je, da morajo pesmi zveneti čim boljše takrat, ko je čim manj drugih zvokov, se pravi samo ob kitari ali klavirju, ker potem dobro zvenijo tudi, ko je več instrumentov v igri. Si bil po tem kriteriju z vsemi komadi zadovoljen?

Res je tako. No, do nekaterih komadov sem bil bolj kritičen, na primer do Če bi vedel. To je bil najbolj oseben komad in sem se glede njega bal celo začeti komunikacijo s producentom. Ukvarjal sem se s tem, kako mu predstaviti besedilo in zgodbo, rdečo nit, da bova ujela to, kar si želim.

Ali ni pravzaprav to nekaj najtežjega v glasbi, da moraš na nek način nekaj osebnega predstavljati svetu. Nekateri tega nikoli ne zmorejo, zadržujejo to v sebi, čeprav imamo mnogi podobna čustva, doživetja, občutke ... Kako si ti preskočil to mejo?

Mogoče se mi je posrečilo zato, ker so moji glasbeni vzorniki to že počeli pred menoj in mi glasbo predstavili na tak način. Zato je bilo lažje. Če oni lahko, potem lahko tudi sam. Se pa mora avtor glasbe odločiti, da bo svojo intimno plat delil s svetom in hkrati biti pripravljen na kritike ali pa dejstvo, da je nekaterim pač vseeno za določen komad ali to kar delaš ...

Omenil si vzornike – kdo so to?

Najprej so bili Queen, predvsem zaradi vokala, pa tudi zaradi glasbe in harmonije. Nato Toše Proeski, iz istega razloga, pa Oliver Dragojević še pred Tošem, ker je seveda pianist in odličen pevec. Potem pa sem začel študirati džez, pa brazilsko glasbo in to je to, nekakšen mozaik vsega.

Včasih pa potrebuješ tišino. Morda zato, da te ti vzorniki ne bi preglasili in bi lažje našel sebe?

Ne vem točno, zakaj. Nek kuhar, ki se vrne iz službe, najbrž ne gre takoj za štedilnik. Včasih pač pride obdobje, ko veliko igramo, pojemo in vadimo, zato potrebujem »reset« od vsega skupaj. Moja strast je postala moj poklic in zato moram vse skupaj jemati z veliko previdnostjo, da se mi ne bi ustvarjanje zaradi naporov uprlo.

»Včasih pač pride obdobje, ko veliko igramo, pojemo in vadimo, zato potrebujem »reset« od vsega skupaj.«

Kako pa je videti sam proces ustvarjanja pesmi – menda najprej začneš z besedilom, potem pa iščeš pravo melodijo, s pesmijo pa kot s svojo terapijo odgovarjaš na nek problem, ki te je prizadel? S katerim instrumentom si pri tem pomagaš?

S klavirjem. Poskušam tudi s kitaro, vendar klavir znam tako dobro igrati, da lahko na njem zaigram kar hočem, pri kitari pa je to malo težje. Po naravi sem takšen, da hočem takoj vse znati. Tudi ko sem se začel ukvarjati s »kite-bordanjem« sem želel vse usvojiti takoj in sem bil zelo živčen, ker nisem zmogel istega kot drugi, ki so to počeli že vrsto let. To me je frustriralo. Nato sem se spraševal, če je ta moj odziv res na mestu. Pri kitari je podobno.

Zanimivo, ampak, a ni tu tudi nek skrit problem, ker sam praviš, da je še pred nastankom besedila vedno najprej nek problem, ti pa s pesmijo, ki je tvoja terapija, odgovarjaš nanj? Ali to pomeni, da se bo tvoja inspiracija končala, če boš postal zelo znan in uspešen in ne boš več imel nobenih težav?

Upam, da se to ne bo zgodilo …

Upaš, da ti ne bo šlo dobro?

Ne, to seveda ne (smeh), upam pa, da mi ne bo zmanjkalo inspiracije. Čeprav se to lahko zgodi, to je včasih neizogibno. Ampak se tudi vrne.

Boš kdaj zapel še o kakšnih širših družbenih problemih? Morda takrat, ko te bodo pretresli?

Seveda, če se me bo kaj dovolj dotaknilo, ostajam odprt v tej smeri. Moj vzornik, Marvin Gaye, ki se je boril za pravice temnopoltih, je nagovarjal občinstvo tudi z nekimi širšimi družbenimi temami, sam pa imam občutek, da lahko v tem trenutku iskreno pojem le o svojih osebnih razmišljanjih, doživljanju sveta, ljubeznih, partnerstvu, čeprav vem, da pri svojih letih še ne vem vsega. Ampak to je tisto, kar lahko delim s publiko in morda to komu pride prav …

»Imam občutek, da lahko v tem trenutku iskreno pojem le o svojih osebnih razmišljanjih, doživljanju sveta, ljubeznih, partnerstvu, čeprav vem, da pri svojih letih še ne vem vsega.«

Kaj pa počneš še razen glasbe? Menda si začel z borilnimi veščinami?

Ja, vedno sem se rad gibal in tako sem začel s karatejem. Ob tem pa še z glasbo, v to sta me uvedla starša, čeprav me v začetku ni povsem prevzela.

Sta se morala »dreti« nate, da bi pridno vadil klavir?

Ne, to ni bilo potrebno, sta imela druge prijeme. Če sta rekla, da sta razočarana nad mano, je bilo to še hujše. Ampak se to ni zgodilo prav pogosto. V srednji šoli sem igral še košarko, ampak nič kaj zelo resnega, zgolj ljubiteljsko. Od tedaj naprej pa se mi vse vrti le še okoli glasbe. Moj hobi je postal moj poklic.

Pa se od tega da živeti?

Jaz od tega lahko živim. Sledim je bil lani na primer najbolj predvajan komad na Valu 202. Zahvaliti se moram radiem, da me vrtijo, vir dohodka so tudi koncerti, prodaja CD-jev, »vinilk«, majic ali podobnega, nekaj pa prinesejo tudi pretočne platforme.

Kaj pa nam pripravljaš v prihodnosti?

21. aprila torej koncert ob izidu albuma, opolnoči bo album na vseh pretočnih platformah. Moj načrt je, da potem čim več igram v živo, da ljudje slišijo, kaj smo naredili z bendom. Delam tudi z drugimi umetniki, pišem tudi v angleščini, ko pišem, pa tudi ne gledam vse skozi prizmo denarja.

»Moj načrt je, da po izidu albuma čim več igram v živo, da ljudje slišijo, kaj smo naredili z bendom.«

In zakaj si v začetku bolj pisal v angleščini?

Ker sem bil manj kritičen do jezika. V slovenščini se nekatere besedne zveze slišijo veliko bolj pocukrano, na primer »send me flying above the clouds« bi se v slovenščini slišalo, da nekoga »pošlješ nad oblake.« To je bil nek lažji uvod v glasbeno kariero in takrat, ko sem tako pisal, verjetno ne bi verjel, da bom nekoč delal albume v slovenščini.

Kdo pa so kritiki, ki ti svetujejo? Družina?

Od družine dobivam le motivacijo in pohvale. Včasih mi rečejo, da oni tega ne razumejo, ampak, da vedo, da je dobro. Če je nek komad harmonično bolj kompleksen mi oče reče, da je super, ampak da ne ve, če bodo drugi to razumeli. Ni pa nujno, da mora vsak razumeti, kar se dogaja v harmoniji. Včasih pošljem kakšen del tudi kolegom glasbenikom in od njih dobim zelo dobre, konstruktivne predloge.

Od družbenih zadev pa te menda najbolj moti zavist?

Res je. To me zelo moti pri Slovencih. Zavist pogosto občutiš posredno in v tem se mi zdi, da smo prvaki. Sicer pa lahko danes glasbenika podpiraš tudi zastonj, tako da deliš njegovo glasbo na družbenih omrežjih, lahko jo všečkaš in še cela vrsta drugih možnosti je.

Kdor ti hoče pomagati, naj torej pride na koncert in čim več pretaka tudi tvojo glasbo?

Točno tako. Potrudil se bom, da nikomur ne bo žal.

Se vidimo 21. aprila v SiTi Teatru BTC!

Kupi vstopnice za koncert