Če bog zapre vrata, odpre okno, pravijo. In ker je epidemija zaprla vrata gledališč, tudi SiTi Teatra BTC, so Lado, Rifle in Goran odprli okenca svojih računalniških kamer ter ob pomoči Jureta Karasa, Nejca Gazvode in Tijane Zijanić ustvarili komedijo Optimisti, ki si jo lahko na spletnem mestu Optimisti.si ogledate le v živo. V tej sezoni le še enkrat - 22. aprila!
Kar nekaj ponovitev Optimistov je za vami, predstava si je priborila sloves prve slovenske komedije v digitalni obliki. Poskusov neposrednih spletnih prenosov gledaliških uprizoritev je bilo že v prvem koronskem valu kar nekaj, v čem ste potemtakem prvi vi?
Lado: Mnoga gledališča, med prvimi Gledališče Koper, SNG Drama Ljubljana in še katero, so se že v prvem valu epidemije lotila bralnih uprizoritev, vendar pa so Optimisti prva predstava, če jo lahko tako imenujemo, napisana posebej in z mislijo na spletno uprizarjanje. Pri njenem nastajanju smo z Juretom Karasom in Nejcem Gazvodo razmišljali predvsem o tem, kako pisati za medij, ki je nekje med gledališkim odrom, televizijskim studiem in filmskim prizoriščem. Morda še en pomemben kriterij: Optimisti so prva uprizoritev, ki se vedno igra v živo, kar pomeni, da takrat, ko nas gledalci spremljajo na zaslonih, mi dejansko igramo predstavo; nikoli je nismo posneli in nikoli nismo predvajali njenega posnetka.
Izsek s premiere predstave Optimisti. Z leve proti desni: Goran Hrvaćanin, Lado Bizovičar in Janez Hočevar - Rifle.
Je zaradi posredovanja gledalcev potek predstave vedno nekoliko drugačen? Dopuščate improvizacijo ali so vse možnosti do potankosti zrežirane?
Goran: Tako kot vsaka predstava po tekstualni predlogi ima tudi naša temelje, ki se jih držimo, vseeno pa se najde prostor za improvizacijo, a le kot češnjica na torti.
Na prvi pogled se zdi, da Optimisti zaradi pretežno sedeče pozicije igralcev in statične kamere skorajda ne potrebujejo režiserja. Pa vendar, v čem je bil pri Optimistih največji režiserski izziv?
Goran: Ker smo omejeni s prostorom in kadriranjem, je bilo treba gibanje prilagoditi tako, da poudarja čustveni naboj situacije.
Rifle: Predstava je zasnovana na soočenju treh generacij – starčka, sredinčka in mladinčka –, zato so bili za režiserja najpomembnejši njihovi medsebojni odnosi: kako so prepleteni, o čem razmišljajo, kako razmišljajo drug o drugem ...
Lado: No, saj vemo, da režiser ni zgolj prometnik, ki usmerja promet, premike po odru ... Morda je pri takšni spletni uprizoritvi v živo zaradi kamer, ki omogočajo velike bližnje plane, režija še pomembnejša. Režiserka Tijana Zijanić nas je ločene po prostorih, povezane zgolj z ekrani, kamerami in slušalkami, usmerjala v ustrezne in gledalcu razumljive medsebojne odnose. Določiti je morala, kdaj smo jezni drug na drugega, kdaj se zabavamo, kdaj nam je vseeno za vse, kako drug drugega dojemamo, kamera pa je poudarila ali omilila naša čustvovanja, saj lahko mimiko hitro spremeni v grimase in reakcije mimogrede postanejo pretirane. Tijana nas je kljub temu, da je bil takšen način dela tudi zanjo nov, namesto iz dvorane usmerjala po mikrofonu in besedilo Jureta Karasa zapeljala v smer, da smo z Rifletom in Goranom delovali kot druščina.
Lado Bizovičar: "Z Rifletom in Goranom smo delovali kot druščina."
Dialog se skoraj v celoti suče okoli osebnih težav protagonistov – od vzgoje otrok in starosti do seksualnosti – vztrajno pa se izogiba politiki, strankarstvu ... Nenavadno za današnji čas, kajne?
Goran: Politika je za politike, mi se ukvarjamo s komedijo.
Rifle: Verjamem, da imajo ljudje politike že dovolj, prav je, da jih z njo ne obremenjujemo še mi. Priznam pa, da smo na politike celo ljubosumni, saj ti dandanes delajo boljše komedije kot mi, ki smo za to poklicani.
Goran, tu in tam v predstavi slišimo tudi že znano šalo, dovtip. Obstaja »formula« za dobro šalo?
Goran: Obstajajo formule, s katerimi lahko sestavimo šalo tako kot enačbo. A četudi je enačba pravilna, še ne pomeni, da je smešna.
Ko govorimo o Optimistih, največkrat uporabimo pojem »predstava«. Kaj pa, ko je govora o igralčevi igri? Je ta še vedno gledališka ali bi morali zaradi (računalniške) kamere govoriti o filmski igri, igri pred kamero?
Rifle: O filmski igri pri Optimistih ne moremo govoriti, saj v predstavi ne igramo vlog, ne vstopamo v like, temveč vsak po svoje odigramo samega sebe. Zaradi tega mi ni treba razmišljati, kako naj izrečem to ali ono repliko, povem jo, kot bi jo povedal jaz, Rifle. Igralčeva igra je zato enostavnejša, zaradi bližine kamere, kjer so naši obrazi vedno v prvem planu, in zaradi komičnega žanra pa nam igra dovoljuje, da gremo tudi čez rob.
Se motim, če rečem, da imate prav vi pri igranju pred računalniško kamero največ izkušenj? Tudi zaradi Zlodeja v Cankarjevem Pohujšanju, ki ste ga lansko pomlad preko aplikacije Zoom odigrali v sklopu projekta Gledališča Koper #gledaliscezamaturo?
Rifle: Nisem prepričan, da vlogo, ki jo omenjate, lahko pojmujem kot pomembno izkušnjo. Takrat niti približno nisem vedel, kako bo predstava videti na zaslonih, priznam pa, da me je kot povsem analognega človeka možnost uporabe aplikacij in programske opreme po tistem vendarle začela zanimati in tudi zabavati.
Sedete pred računalniško kamero z enakimi občutki, tremo, kot stopite na oder? So enake tudi priprave?
Rifle: Vsak igralec se na predstavo pripravlja drugače. Sam se umirim in pripravim na nastop enako, ne glede na to, ali bom stopil na oder ali sedel pred računalniško kamero. Nisem »tremaš« in v tem se ločim od večine igralskih kolegov, priznam pa, da pri Optimistih pogrešam tisto kreativno, ustvarjalno tremo, ki ni povezana s strahom, da bi med predstavo lahko šlo kar koli narobe, ampak z nekakšnim pričakovanjem, kako bo na primer na monolog, za katerega vem, da ga povem dobro, reagiralo občinstvo. Tega pri spletni uprizoritvi v živo ni, negotovost pričakovanja je zato drugačna. Je pa zadovoljstvo po koncu predstave toliko večje, ko si v pogovornem oknu preberem odzive gledalcev in si vedno znova rečem: Ja, madonca, saj nas je gledal cel svet!
Goran: Občutek je drugačen, ker te namesto vrveža v dvorani pričaka intima prostora. Priprave so enake, a je izkušnja povsem drugačna.
Lado: Sam imam popolnoma enak ritual priprave na predstavo, kot bi bila na odru. Trema ostaja, z njo pa tudi odgovornost do tehnične ekipe, avtorskega dela in občinstva.
Janez Hočevar - Rifle: "Ko si v pogovornem oknu preberem odzive gledalcev in si vedno znova rečem: Ja, madonca, saj nas je gledal cel svet!"
Lado, Optimisti gledalcu prav tako dajejo vtis tehnične preprostosti izvedbe. Sedete pred računalnik, zaženete konferenčni program in predstava se lahko začne. Je res vse tako preprosto? Kolikšna ekipa stoji za projektom?
Lado: Najtežje je doseči vtis preprostosti! Pri filmu so zato kadri, v katerih želite prikazati naravo najbolj naravno, pogosto dražji kot postavitve v studiu. Ekipa Optimistov presega število 30 in ob sebi imamo še SiTi Teater BTC. Vredno je! Če bi se namreč predstave lotili amatersko, z manjšo ekipo, se te dni ne bi približevali 17.000 gospodinjstvom, ki so si že ogledala predstavo.
Odrska različica Optimistov bi bila zagotovo cenejša ...
Lado: Vsaka odrska postavitev je manj zahtevna, bolj obvladljiva in seveda cenejša od katerega koli drugega medija. Predvsem zato, ker je produkcijsko vrednost – to, da je prenos predstave visokokakovosten, estetski, pravilno osvetljen, odlično ozvočen, lepo »scenografiran« in na splošno prijeten za ogled – preko kamer izjemno zahtevno pravilno izpeljati. Film ni enak filmu in spletni prenos ni enak spletnemu prenosu. Lahko je dodelan po najboljših močeh, lahko pa posnet z mislijo, da gre samo za »štos, ker ne moremo početi drugega«, in je zato podpovprečen.
Zdi se, da se najrazličnejši ustvarjalci, ki delujejo v polju umetnosti, vse bolj zavedajo, da spletni medij ponuja veliko več kot le izhod v sili …
Lado: Res je, vedno bolj se zavedajo, da se je vredno potruditi za odličen izdelek, saj ta na dolgi rok zagotavlja vedno boljše predstave, koncerte in številčnejše, bolj zadovoljno občinstvo. Zavedajo se, da spletni prenosi predstav ali koncertov niso več samo nadomestek tistih v živo, temveč dostopnejša in celo ekskluzivnejša verzija dogodkov v živo. To, da lahko koncertu Siddharte, Vlada Kreslina ali Modrijanov prisluhneš na svojih zvočnikih, srebaš svojo priljubljeno pijačo in se med njim po mili volji »pariš« s punco – to je prestiž, ne nadomestek. Da lahko komentiraš predstavo, ki je sicer nikoli ne bi videl, ker jo uprizarjajo predaleč, morda celo v drugi državi – to je prestiž! Ritual obiska gledališča ali koncerta se ne menja, pojavil se je dodatni, dopolnilni ritual kulturnega dogodka v živo, na daljavo.
Lado, nedavno vam je Desa Muck »prerokovala«, da se na gledališke odre ne boste več vrnili. Toda, če vam vendarle uspe, boste z vrnitvijo v novo staro realnost Optimiste ohranili pri življenju in jih priredili za gledališki oder ali bodo za vedno izginili skupaj z virusom?
Lado: Zakaj pa ne! Temu bi lahko rekli hibridna predstava, ker bi lahko ostala tudi na spletu. Počasi, ne prehitevajmo!
Goran Hrvaćanin: "Obstajajo formule, s katerimi lahko sestavimo šalo tako kot enačbo. A četudi je enačba pravilna, še ne pomeni, da je smešna."
Kuj železo, dokler je vroče, pravijo. Kot trojica že morda načrtujete naslednji (koronski) projekt?
Goran: Zaenkrat smo okupirani s to predstavo.
Lado: Z veseljem bi ... Toda načrtovanje v naši industriji po navadi poteka v prijetnejših pogojih gostinskih obratov. In ti pogoji nam v teh dneh še niso na voljo.
Rifle: Ne razmišljam o novih projektih. Dovolj sem star, da živim za danes, da poskušam uživati v vsakem dnevu posebej, kajti življenje me je naučilo, da se takrat, ko najbolj načrtujemo, naši plani prevečkrat podrejo.
Fotografije: Sebastjan Oblak
.tmb-article.png?Culture=sl&sfvrsn=ad1df6be_1?text=16:9)
