Intervju: Aleš Mlinar – Že v otroštvu so se mi kače zdele privlačne

Aleš Mlinar je že od mladosti zaljubljen v kače, kuščarje in pajke. Njegove razstave spadajo med največje v Evropi, pogosto pa z njimi gostuje tudi v tujini. Decembra je njegova razstava kač – v zbirki jih ima preko 100 vrst, na razstavi pa je več kot 45 vrst – odprla vrata v Dvorani A. Videti »v živo« kače, o katerih smo sicer le brali ali jih gledali v potopisnih oddajah, pa je čisto posebno doživetje. V to nas je Aleš Mlinar prepričal tudi ob pogovoru, v katerem nam je razkril, kaj je tako posebnega na kačah in zakaj je ogled razstavljenih kač prav posebno doživetje.

Zakaj vas kače tako fascinirajo?

Že v otroštvu so se mi zdele kače privlačne, toda šele ko sem postal starejši, sem imel možnost nekaj njih tudi kupiti. S prvo plačo sem si tako kupil ravno kačo. Najprej sem začel zbirati nestrupene, nato pa še strupene. Poleg kač zbiram tudi kuščarje, pajke in škorpijone.

Je bil strah pri tem ves čas prisoten?

Strahu pri samem zbiranju ni bilo, toda ko z njimi ravnaš moraš biti 100-% prisoten že zato, ker so nekatere strupene.

Aleš Mlinar ima v svoji zbirki več kot 100 vrst kač, na razstavi v Dvorani A pa si lahko ogledate več kot 45 vrst.

So vas že ugriznile, ker ugriz je lahko, kot vemo, tudi smrten?

So, se zgodi.

In kaj potem?

Imam protistrupe, razen za tiste vrste, za katere ne obstajajo, praviloma zato, ker v naravi živijo zelo odročno in je morda kakšen primer na deset let, zato ga ne izdelujejo. Moraš res imeti smolo, da naletiš prav na takšno kačo.

Pri ravnanju s kačami je treba biti previden in 100-% prisoten.

Kaj pa kače jedo?

Miške, podgane, prepelice, kokoši, zajce. Ujete kače so navajene na mrtev plen, tako da s tem ni težav.

Ali lahko na vaši razstavi vidimo tudi slovenske kače?

Seveda. Imamo modrasa ter laškega gada in nestrupenega progastega goža. Laški gad je pri nas bolj redek, modrasov pa je nekoliko več. Zanimivo pri njih je to, da barve vrste ne spreminjajo, so pa zaradi okolja drugače obarvani na različnih lokacijah. Modras je lahko na primer drugačen v Sloveniji kot pa v Dalmaciji in Makedoniji, tam je lahko malo bolj rumenkast ali rdečkast, odvisno od zemlje, okolja. Tu sta na razstavi dva laška gada, črn je iz švicarskih Alp in živi bolj visoko, zato je temnejše barve, ker s pomočjo črne barve absorbira več sončne toplote. Svetlejši rdečkasti pa je italijanski, ki živi nižje, v okolici Vidma oziroma Udin, take barve jih najdemo tudi pri nas.

Na razstavi kač lahko občudujete tudi laškega gada.

V kakšnih primerih bi kača lahko napadla človeka?

Ne bi ga, razen, če bi stopil nanjo ali jo prijel. Nobena kača nima interesa napadati ljudi. Če jih pustimo pri miru, se umaknejo. Morda se bodo postavile v napadalni položaj in sikale, nato pa bodo odšle.

Kaj se zgodi, če nekoga ugrizne modras in nima protistrupa?

Pri nas nič kaj hudega, treba pa je seveda takoj k zdravniku ali pa poklicati zdravniško pomoč, da človeka odpeljejo na opazovanje. Ampak to ni kača, zaradi ugriza katere bi že čez minuto umrl.

Torej ni potrebno izsesati strupa iz rane?

Ne, to se je delalo morda včasih, ampak ni ničesar za izsesati. Strup, ki se nahaja v relativno velikih strupnikih, se vbrizga globoko in gre že takoj po telesu s pomočjo krvnega obtoka.

Kakšna pa je vloga kač v naravi?

Kače so koristne. Pojedo marsikaj, predvsem miši in druge glodavce, ki bi se lahko brez njih preveč razmnožili. Zato skrbijo za ravnovesje v naravnem okolju.

Na razstavi je za kače lepo poskrbljeno v osvetljenih in tudi nadvse varnih terarijih. 

Se populacija kač v Sloveniji in drugje po svetu kaj spreminja?

V Sloveniji obstaja društvo za proučevanje slovenskih vrst in imajo bolj natančne podatke o tem, toda tudi po mojem opažanju se število kač zmanjšuje. Laški gad je že tako redek, enako pa modras. Problem je, ker se zaraščajo gozdovi. Če kače nimajo prostora, kjer bi se lahko grele, če skalovje prerašča gozd, potem je tudi za njih manj prostora. Moj kolega v Avstriji že 40 let kače opazuje v naravnem okolju, saj sproti poseka območje, kamor rade prihajajo kače. In tako modrase lahko opazuje v naravnem okolju. Če ne bi bilo te poseke, kače ne bi imele sonca, brez njega pa ne morejo prebavljati in normalno funkcionirati. Sonce je pomembno tudi za samice, ki grejejo jajca oz. mladiče v trebuhu.

Katere vrste kač pa so vam še posebej všeč?

Težko se opredelim, ker imam samo takšne, ki so meni všeč. Imam namreč več kot 100 vrst kač. Vsaka vrsta ima neke svoje posebne značilnosti.

Imate pa tudi albino kače?

Ja, to je genetska posebnost, zaradi katere kače nimajo svoje značilne varovalne barve. Toda v resnici bi takšne kače v naravi težko preživele. Jaz jih imam, da ljudje vidijo, da obstajajo tudi takšne različice. Običajno imam originalne kače, ki imajo »divje tip« barve in hkrati tudi tiste brez barve, da se lahko vidijo razlike. Imam na primer kobro »monokel«, ki je sicer običajno rjave barve, ki pa je v tem primeru čisto bela, s črnimi ali modrimi očmi. Ta je recimo zelo posebna.

Albino kače nimajo svoje značilne varovalne barve in bi v naravi težko preživele.

Koliko kač, ki ji sicer pogosto vidimo le v filmih, je pri vas na razstavi?

Na razstavi je ogromno kač, ki jih sicer vsak pozna. Udava na primer vsak pozna, tudi anakondo, pa tudi mrežastega ali burmanskega pitona, ki sta dolga okoli šest metrov. Podobno je z najbolj strupeno kopensko kačo taipan, zeleno mambo ali pa črno mambo in kraljevo kobro. Zanimiv je tudi gabonski gad. Na razstavi so najbolj zanimivi predstavniki vrst, ob njih pa še mnoge druge, zelo zanimive vrste, zato vse vabim, da pridejo in si jih ogledajo tudi v živo.

Razstavo kač si v Dvorani A lahko ogledate:

• od srede do petka med 13.00 in 20.00
• ter ob sobotah med 11.00 in 14.30 ter med 15.00 in 20.00.

Več o razstavi kač