najdi
Članki | Življenjski slog

FNZ intervju: Koala Voice – »To bo klasična 'Koala Voice' predstava - nihče ne ve točno, kaj bo, ampak zagotovo bo dobro!«

Koala Voice 18. junija prihaja na Festival nakupov in zabave! Pred koncertom smo Domna Dona Holca, kitarista skupine povprašali o njihovem ustvarjanju in presenečenjih, ki jih pripravljajo za oder v BTC Cityju.

FNZ intervju: Koala Voice – »To bo klasična 'Koala Voice' predstava - nihče ne ve točno, kaj bo, ampak zagotovo bo dobro!«

Skupina Koala Voice je na slovenski glasbeni sceni že dvanajsto leto. Skupino sestavljajo vokalistka in kitaristka Manca Trampuš, kitarist Domen Don Holc, basist Tilen Prašnikar in bobnar Miha Prašnikar.

V morju zvrsti popularne glasbe vztrajajo s svojo 'indy rock' različico čisto posebne zvokovne kulise, ki se pogosto spreminja, a ostaja vedno prepoznavna in drugačna. Nenavadna besedila in zvoki so osvojili že številne oboževalce njihove glasbe ne samo doma, pač pa tudi na koncertih v tujini, o tem pa pričajo tudi pohvalni komentarji domačih in tujih poslušalcev na družbenih omrežjih.

Izdali so štiri studijske albume, Kangaroo's a Neighbour (2015), Wolkenfabrik (2017), Woo Horsie (2018) in Plata (2021). Po dveh letih »pandemijske pavze«, ki so jo izkoristili za nove projekte, prihajajo sedaj odlično razpoloženi in v polnem pogonu tudi na sceno v ljubljanski BTC City.

Domen, ti pravkar predstavljaš svojo ploščo – ampak, ali to tvoje samostojno delo pomeni, da je s Koalo Voice konec, da si odslej na svoji poti?

Ah, kje pa, ne, ne! Jaz sem itak že pred nastankom skupine Koala Voice hodil z akustično kitaro po Ljubljani, igral marsikje, s kolegi tudi na vlaku in podobno. Od 17. leta sem igral za Koala Voice, čez čas pa sem ugotovil, da nimam več časa za nič drugega in da bi lahko vsaj tiste svoje komade, ki niso postali skupni, pričel izvajati sam in to počnem že od leta 2018. Po nekaj skupnih pač zato odigram še neko svojo. Leta 2019 sem že nameraval izdati svojo ploščo, medtem pa se je marsikaj dogajalo in smo naredili še eno skupno ploščo s Koala Voice.

Morda je čudno, da sem nekje 'frontman', nekje pa kitarist, ampak tako delam. Medtem je tudi Manca naredila en svoj samostojen komad, tako da se ta praksa samo širi. In to nam daje še dodatno energijo za delo.

Od kod sploh inspiracija za vašo različico »indy rocka«?

Življenje na splošno. Nekje v sebi imam nekaj, zaradi česar čutim potrebo, da to delam, v skupini pa se to še precej spremeni. Noben od nas prav zaradi vpliva skupine ne igra več inštrument tako, kot ga je igral prej. Miha, ki je na bobnih, je bil prej v drugem 'bandu' kitarist, Tilen se je naučil igrati bas, ko smo začenjali, jaz sem prej igral akustično kitaro in potem začel električno dojemati na čisto drugačen način in tako naprej. Inspiracija je bila rezultat našega druženja, enkrat na teden smo se dobivali v Kisovcu, potem pa se je začelo. Leta 2010 smo si naredili elektronsko pošto, leta 2011 smo imeli prvi skupen komad in od takrat naprej pač igramo skupaj.

Kje sami vidite največje razlike med vašimi prvimi izvedbami in današnjimi?

V publiki. Takrat smo igrali za deset ali dvajset ljudi v Kisovcu, v nogometnem baru, zdaj pa smo igrali na koncertih, kjer je bilo tudi 10.000 ljudi in več. Igrali smo v Križankah, ki so eno od lepših prizorišč v vsej Evropi, igrali smo v baltskih državah, Rusiji, Nemčiji, balkanskih državah in če se pohecam, so se nam srednješolske sanje uresničile. Sam sem si pri sedemnajstih, v srednji šoli rekel, da bi rad pisal pesmi in jih igral, pri sedemindvajsetih sem ugotovil, da to zdaj sem, sedaj pa je treba s tem živeti naprej.

Imate poseben zvok, vaše pesmi pa so tudi kar se besedil tiče zelo nenavadne. Gotovo pritegnejo, melodije so spevne, ampak na prvi pogled besedila ne delujejo posebej veselo. Kar zanimiva kombinacija. Pa je ta bolj radoživa faza morda še pred vami ali je nikoli ne bo?

Zame je zanimivo ravno to, kar odslikuje življenje. V to dodaš nato še neke kontraste. Na malo bolj resna besedila damo tudi bolj poskočne, lahko bi rekli disko ritme in potem pridemo do nekega ravnovesja. Življenje mora biti ves čas v nekem ravnovesju, dobre in slabe stvari gredo nekako skupaj. To poskušam še posebej narediti v liričnem zapisu. Ob tem imamo samo tri ali štiri slovenska besedila, ostalo je večinoma v angleščini.

Se zdi, da kar mešate jezike?

Smo generacija, ki je odraščala z angleškimi risankami s Cartoon Networka, tako da je bila angleščina vedno naš drugi jezik.

Ste angleščino morda izbrali tudi zato, da bi se lažje prebili v tujini?

Niti ne, v začetku nismo niti razmišljali o tem, ko smo pisali, smo enostavno pisali v angleščini. Vsi smo tudi rojeni že v neodvisni Sloveniji, razen Mihe, ki je letnik 1989. To je najbolj vplivalo na nas. Ob tem je Zasavje rudarska kolonija, kjer je bila vedno prisotna mešanica vseh jezikov, vendar se nas to ni v tej meri prijelo. Naš prvi slovenski 'singl', ki se je prebil na radijske postaje je bil Vede premikanja, kjer je bilo zapisano »kam bi šla, kam bi šla, če bi lahko zbežala?« In takrat so nas mnogi spraševali prav to glede jezika. Potem pa smo naredili še več drugih, sam sem pa tu in tam dodal še malo cinizma, na primer »kako je tu lepo«, v resnici pa je marsikaj v nasprotju z res dobrim življenjem …

Skupina pa je menda dobila ime po literarni predlogi, pravzaprav po knjigi, je to res?

Skupino je ustanovil Tilen, jaz pa sem takrat bral knjigo Thomasa Gunzika »Najmanjši živalski vrt na svetu«, v kateri so črtice precej ciničnih zgodb. V vsaki se pojavi ena žival. In v eni od njih nastopa tudi koala, in zgodba je res nenavadna …Ko sva s Tilnom govorila, sva imela več butastih imen za skupino, na koncu pa je Tilen rekel, kaj če bi dala kar ime Koala Voice po tej zgodbi, ker imajo koale dvojne glasilke in se slišijo čisto drugače, kot si to predstavljamo. In ker smo bili še mladi, Manca je bila stara komaj 12 let in se je ob nastopu oblekla v koalo, se nas je to ime prijelo. Pozneje smo ga želeli zamenjati, številni so nam predlagali razne ideje, toda na koncu smo ostali pri ustaljenem imenu.

Ali pri vašem ustvarjanju najprej nastanejo besedila, šele potem pa glasba - ali obratno?

Odvisno, bobnar Miha je na primer napisal besedilo za naš hit »Go Disco.« To je bilo nepričakovano. Dogovorili smo se, da na vajo prinese vsak eno besedilo in potem sva ga z Manco preoblikovala, strukturirala, da je zaživel. 

Sam grem rad nekam, si kaj zapisujem iz okolice in potem iz tega nastanejo pesmi. Ampak, če si zapišem kaj v slovenščini, ki je zelo poetičen jezik, se mi pogosto zgodi, da besedila prehitro postanejo osladna. Podobna takim, ki sem jih že slišal. Zato sem zavrgel že veliko osnutkov, ki niso šli skupaj s kitaro.

Delali smo tudi gledališke predstave, v kinu Šiška smo bili dva meseca zaprti z Vladom Repnikom in nam je tudi to dalo dodatne izkušnje. Z leti se dogaja, da vedno več načrtno ustvarjamo in ne gre več samo za trenutke navdiha. Bil sem tudi pri pesniških delavnicah pri Milanu Jesihu, ki me je hitro postavil na realna tla, ko je rekel, da naj pesmi, ki sem mu jih dal v oceno, še »dvakrat ali trikrat prepišem.« In mi je povedal, da je zanj to še vedno »obrt« ter mi pokvaril romantično idejo o poeziji. Nato pa sem po nekaj letih res ugotovil, da je moja tretja 'prepisana pesem' dejansko povedala veliko več novih stvari kot pa prva različica iste.

Kdo pa je vaš prvi kritik, ko ustvarjate?

Največji kritiki smo mi sami. Smo zelo »rifovski«, kitarski band, in ko začnemo ustvarjati, takoj vidimo, da neka zadeva »sede«, če si nek refren, ki ga nekdo naredi nekdo drug, na primer bobnar, prične mrmrati pri sebi, ko gremo ven na pavzo; potem veš, da je zadeva spevna in zrela.

Hkrati ti tudi ljudje, vsaj v Zasavju, hitro povedo, kaj je in kaj ni dobro. Tam te nihče ne »špara« in smo lahko vedno že po odzivih publike videli, kaj je dobro in kaj ne. Nekateri naši komadi so nalašč narejeni enostavno in zafrkantsko, na primer tisti, kjer se ponavlja »by car, by foot, by train, by airplane«, to je v bistvu učbeniška angleščina, ki si jo moral obvladati že v osnovni šoli, v sklopu poglavja potovanja oziroma »traveling«.

Pa tudi vi veliko potujete. Se vam je ob tem dogajalo kaj »odbitega«, kaj takega, kar najraje ne bi priznali, nam lahko zaupaš kakšno tako zgodbo?

Veliko stvari se dogaja, tudi takšnih, ki bi jih bilo najbolje zadržati zase …No, v začetku smo na primer v vsakem mestu, kjer smo imeli koncert, vedno kakšno stvar – ukradli. Nič dragocenega, povsem običajne stvari, spominke. Rekli smo si, da bomo iz tega na koncu naredili muzej. Nekaj iz ozadja scene, včasih kakšno vejo, pa granitno kocko iz Talina in podobno. Ko smo igrali v rdečih revirjih, v Hrastniku, kjer je Branko Potočan organiziral bolj plesno usmerjen festival, smo tja prišli z našim prastarim Peugeot Boxerjem, odigrali koncert in ko smo se vračali, smo zraven banke videli napis »Rdeči revirji.« In mi, seveda, takoj skočimo ven iz avta in to sunemo. Naslednji dan nas kliče Branko Potočan in pravi 'zakaj niste povedali, da bi to radi imeli, iz banke so nas klicali, so vas videli po kameri in klicali policaje, ker ste to ukradli …' To je pač ena takšna zgodba, bilo pa je še veliko drugih …

Imate pa tudi vse bolj številne oboževalke in oboževalce, vam še pišejo pisma, je to danes še v modi?

Ja, pisma smo res dobivali, ampak prej je bilo lažje, ko smo imeli še stalen naslov, zdaj pa se je vse veliko bolj preselilo na družbena omrežja, na Instagram, Facebook in podobno. Dobivamo veliko odzivov, začele pa so se dogajati tudi smešne stvari. Zadnjič smo igrali v Logatcu in so nas za odrom spraševali, ali lahko še kaj naredijo za nas, žonglirajo, pa smo rekli, da lahko žonglirajo in so nam potem res …

Se člani skupine družite tudi zasebno, ste prijatelji?

Seveda, z bobnarjem Miho sva bila pet let 'cimra' v Ljubljani, potem je prišel v zgornjo nadstropje živeti še basist, v kleti pa smo igrali. Ko sem se preselil v Bežigrad, je Manca prišla v mojo sobo, tako da smo že tam bili ves čas skupaj. Le zadnja leta sem jaz malo popotoval, bil najprej na Gorenjskem, zdaj sem v Mariboru in se posledično manj vidimo, po drugi strani pa se več družimo zaradi koncertov, ker imamo vedno več skupnih skladb.

Kako pomemben je ritem ob vašem izvajanju?

Zelo. Zame je že tako ritem najpomembnejši oziroma 'bit', druga stvar je bas in nato sledita melodika in semantika. Precej študiramo tudi frekvence. Jaz sem po izobrazbi multimedijski tehnik in operater in se poskušam specializirati v akustiki. To poskušam vkomponirati v pop formo. Miha je diplomiran strojnik in večino življenja preživi v poslušanju strojev. In to se nato preliva v njegovo igranje. In tako naprej …

Ampak to pomeni, da se od muziciranja v Sloveniji še vedno ne da živeti. Kaj pa to pomeni za vaše glasbeno delo?

To je pač zato kolateralna škoda, po drugi strani pa nam ta izkušnja morda pomaga pri delu. Je pač tako, da nas je dva milijona, od tega pa okoli 25 tisoč ljudi kupuje plošče. Imamo močno zaledje narodno-zabavne glasbe, radijske postaje večinoma vrtijo neko popularno glasbo, večinoma iz tujine, veliko je tudi vplivov glasbe iz Balkana, rock pa so v našem času najbolj igrali Siddharta, Big Foot Mama in Dan D, ki so še danes pomembni. Se pa ob tem pozablja na Miladojko in druge skupine, ki so nastajale na lokalnih scenah. Se od tega da živeti? Mi smo štirje, zraven je bila v začetku še managerka, nekdo za sceno, tonec, voznik, osnovne plače niso velike, da se preživeti, ampak ni lahko. Vsi zato delamo še kaj – in to, seveda skupaj z našo družinsko predzgodovino vpliva tudi na skupino. Manca je dizajnerka, oblikovalka in ima oko za oblikovanje, obvlada 'zlati rez' in podobno, Tilen je študiral zgodovino, moja starša pa sta imela radijsko postajo v Zagorju in sem vse življenje odraščal z glasbo …

Kako pa rešujete kritične situacije, če se kdaj sporečete o kakšni zadevi?

Se zgodi, ampak to rešujemo s pogovori, zelo demokratično. Na koncu prevlada razum. Nihče ne reče, 'če ne bo po moje, potem …' Kot skupina nimamo nobenih medsebojnih pogodb, vsi si raje pomagamo, kot da bi si delali težave in smo ob tem iz različnih generacij, pa kljub temu dobro funkcioniramo. Najmlajša je Manca, potem ji z letom razlike sledi Tilen, potem z dvema jaz, Miha pa je osem let starejši od nas.

In kaj nam pripravljate v okviru koncerta, ki se bo odvil v BTC Cityju?

Verjetno bomo odigrali nekaj več komadov s plošče, ki smo jo izdali lani, več pa bo jasno, ko bomo točno videli še prizorišče. Morda bomo dodali še kaj svetlobnih učinkov in podobno. Dobro pa je, ker smo v dobrem pogonu. Smo 'touring band' in v zadnjem mesecu, odkar je vse odprto, imamo spet koncerte, se družimo in pogovarjamo.

Skratka, čaka nas klasična 'Koala Voice' predstava, ko nihče ne ve točno, kaj bo, ampak bo zagotovo dobro …Z Manco imava dve novi kitari in tudi zato že drugače igramo in odkrivamo nove zvoke.

Znotraj tega smešnega sveta poskušamo ustvariti nekaj novega. Ljudje bodo tako na koncertu v BTC Cityju dobili neposreden zapis tega, kar se nam dogaja v življenju. Prepričan sem, da bo zanimivo …  


Preberite tudi:

Minutno: hitri intervju z Manco Trampuš, pevko Koala Voice

Oznake:
Želim sodelovati v žrebu za nagrado:
Nagradna igra privolitev
Nagradna igra privolitev
Strinjam se, da mi BTC d. d. na zgoraj navedeni elektronski naslov pošilja e-novice z namenom obveščanja o temah, povezanih z BTC Cityjem.

Zbrani podatki ne bodo posredovali tretjim osebam. Od e-novic se lahko kadar koli odjavite s klikom na povezavo v e-novicah ali pošljete »Odjava« na novice@btc-city.com
Pravila in pogoji uporabe
Nagradna igra privolitev
Nagradna igra privolitev

Zakladnica idej

Akcijski izdelki