najdi
Članki | Življenjski slog

FNZ intervju: Zgovorno z Maksom Veselkom iz akrobatske skupine Dunking Devils

Na prvem letošnjem Festivalu nakupov in zabave se bo obiskovalcem z dih jemajočim nastopom predstavila tudi svetovno znana slovenska akrobatska skupina Dunking Devils, ki se lahko, kot rad poudari sogovornik Maks Veselko, predsednik Športnega društva Devils, pohvali z dvakratnim naslovom svetovnih prvakov v akrobatskem zabijanju in z naslovom Guinnessovih rekorderjev.

FNZ intervju: Zgovorno z Maksom Veselkom iz akrobatske skupine Dunking Devils

Dosežke skupine Dunking Devils danes poznajo mnogi, le malo pa jih ve, da začetki delovanja skupine, ki je prvotno štela le peščico entuziastov, segajo v leto 2004. Je skupino sprva povezalo navdušenje nad košarko ali nad akrobatiko?

Sprašujete, ali je bilo prej jajce ali kokoš? Odgovora ne poznam, zagotovo pa je šlo za srečno naključje, ki je takrat združilo posameznike s podobnimi interesi. Sam sem tedaj treniral gimnastiko, se navduševal nad akrobatsko skupino Žabci, ki je v devetdesetih letih nastopala po vsem svetu, in se kot gimnazijec leta 2007 pridružil skupini, ki si je kmalu po mojem prihodu nadela ime Dunking Devils.

Nastopi Dunking Devilsov združujejo elemente športa, akrobatike in cirkuških akrobatskih nastopov. Se identificirate kot športniki, akrobati ali cirkuški artisti?

Čeprav nas široka javnost pozna predvsem po akrobatskem zabijanju – tekmovanja v tem športu potekajo tako na državni kot na svetovni ravni, eno najpomembnejših vsako drugo leto na Madžarskem, kjer tekmujejo skupine iz Združenih držav Amerike, Evrope in Kitajske –, se bolj kot s košarko istovetimo s cirkuškimi točkami, nastopi plesnih skupin, s kakovostnim šovom torej. Dokaz za to so tudi naši nastopi v cirkuških arenah v Nemčiji, Belgiji, na Nizozemskem in na Kitajskem.

Prav kitajski cirkus velja za enega tistih, ki je, enako kot kanadski Cirque du Soleil, najuspešneje združil akrobatiko in performans. Vas Sončni cirkus nikoli ni premamil?

Povabili so nas, da podpišemo pogodbo in se jim pridružimo, vendar bi se s podpisom zavezali, da z njimi sodelujemo več sezon, to pa bi onemogočilo vse naše druge projekte. Takšno sodelovanje je pogosto dvorezen meč, še vedno pa dopuščamo možnost, da v Cirque du Soleil nekoč pošljemo le del ekipe, le nekaj posameznikov.

Svet vas pozna in ceni. Kako vam je uspel preboj na tuje?

Ukvarjamo se s precej inovativnim športom, ki združuje priljubljeni športni aktivnosti – košarko in akrobatiko. Ker je bilo še pred desetletjem in pol takšnih skupin malo, veliko več pa je bilo tistih, ki so si takšne nastope radi ogledali, je bil prvi pogoj za uspeh v tujini izpolnjen. K prodoru na tuje so nam pomagali šele posnetki akrobatskega zabijanja, ki smo jih leta 2007 začeli objavljati na svetovnem spletu. Posnetke je takrat videl nek francoski menedžer in leto pozneje so nam bila vrata v svet že odprta. Slovenija nas je »priznala« šele po nastopu v oddaji Slovenija ima talent leta 2010, s tem pa znova potrdila že skoraj pregovorno miselnost, da je za uspeh doma najprej potrebno priznanje v tujini.

Zdi se, da brez posnetkov drznejših in nevarnejših projektov – v mislih imam akrobacije na vrhu trboveljskega dimnika, na vozečem vlaku, »trampolinanje« na višini 25 metrov – danes ne gre več?

Drži. Leta 2016 smo začeli snemati videe, ki vsebinsko niso bili vezani le na akrobatsko zabijanje, temveč na splošno akrobatiko, na gimnastiko in parkour, s čimer smo javnosti želeli približali tudi drugi, drznejši del našega delovanja. Od tod dalje je pot vodila do Facebook serije, do ameriškega producenta, za katerega smo intenzivno snemali dva meseca in takrat dosegli neverjetnih 20 milijonov ogledov. Poti nazaj ni. (Smeh.)

Kateri od omenjenih projektov vam je najbolj ostal zapisan v spominu?

V spominu vedno ostanejo trenutki, v katerih posameznik ali skupina rešuje zahtevno situacijo, ali pa tisti, ki jih zaznamuje nekakšna pozitivna travma. Nikoli ne bom pozabil stresa, ki smo ga doživeli na 88-urnem potovanju v Kolumbijo, kjer so nam med enim in drugim letom sporočili, da so izgubili našo prtljago, kanvase in drugo opremo. V Bogoti smo nato presenetljivo dobro nastopili na izposojenem, a precej klavrnem kanvasu, ob povratku pa so nas na letališču vprašali, ali je oprema, ki tam leži že teden dni, naša. (Smeh.) Iz druge skupine spominov moram omeniti projekt Fly Guys in skok iz nihalke na Veliki planini; štiri sekunde in pol prostega pada v 300-metrski prepad je še danes videti grozljivo, vendar pa je bil užitek popoln.

Je bil skok iz nihalke »rezerviran« za skupino Dunking Devils Squad?

Ne, sekcija Dunking Devils Squad je bila prav zaradi takšnih projektov ustanovljena pozneje. Njena naloga je ukvarjanje s kaskaderskimi akrobacijami in prebijanjem meja drznosti in nevarnosti. Lahko bi ji rekli tudi razvojna skupina.

Nekakšni testni zajčki torej?

(Smeh.) Nikakor! Gre za majhno skupino, ki zelo dobro ve, kaj dela, kje so njene meje, kakšne obremenitve prenese oprema, vsak projekt pa je podprt z natančnimi izračuni o hitrostih, pospeških, silah, ki delujejo na telo ... Pri takšnih izračunih se opiramo na lastno znanje, saj sva v Squad skupini kar dva strojnika, »difovec«, fizik, psiholog in ekonomist. Kako uspešni smo pri tehničnem načrtovanju in izvedbi, dokazuje tudi naša študija za največji trampolin na svetu. Prestal je vse preizkuse in tudi končno izvedbo projekta – »trampolinanje« na višini 25 metrov nad tlemi.

Velik izziv za načrtovanje je bil najbrž tudi projekt avtovlak, na katerem ste med vožnjo izvajali akrobacije?

Takrat smo se srečali predvsem z nekaterimi nepričakovanimi fizikalnimi izzivi. Proga na mostu čez Bačo je speljana v ovinek in zato nekoliko nagnjena. In kot da to ne bi bilo dovolj, je vzdolž doline pihal še močan veter, nam odnašal žoge in premikal tudi nas.

Poznate besedo strah?

Strah je v različnih pojavnih oblikah v naši razvojni skupini pogosto prisoten, zato se o strahu pogovarjamo in ga sprejemamo. Pogledov nanj je seveda več. Za nekatere brez strahu ni navdušenja, druge strah osredotoča na nalogo in spodbuja njihovo zbranost, zaradi česar ne prihaja do napak in posledično ne do poškodb, tretji vedo, da z izkušnjami strah pada, in so zato pripravljeni »vajo« ponavljati v nedogled, četrti pa morda poznajo le strah pred javnim nastopanjem. Čeprav za strah pravimo, da je votel in ga zunaj nič ni, mu vsak od nas vendarle poskuša najti »obliko«: nekateri ne zaupajo sebi, nekateri ne zaupajo drugim, tretji imajo strah pred tem, da zataji oprema, da poči plezalna vrv ... Nekomu ali nečemu moraš zaupati, sicer je bolje, da se ničesar ne lotiš.

Kako se pripravljate na nove projekte, od kod prihajajo ideje zanje?

Nekateri naši projekti so izvirni in so plod načrtovanih ali spontanih možganskih neviht, navdih za številne naše projekte pa smo našli v svetovni skupnosti akrobatov ali v cirkusih. Tuje ideje le redko nespremenjene prenesemo na naša tla, večino preoblikujemo, prilagodimo ali združimo. Ne pravijo zaman, da izvirnih idej ni.

Bolj »nora« je ideja, več je klikov ...

Lahko se pohvalimo z več kot 250 milijoni ogledov naših posnetkov na spletu, vendar pa število klikov ne sme biti pogoj za posamezne projekte. Na prvem mestu je še vedno naša lastna varnost.

Koliko časa preteče od ideje do njene realizacije?

Veliko, v povprečju dve leti. Ideje so sprva visokoleteče, večkrat jih moramo premisliti, morajo se »tenstati« in za to je potreben čas. Uresničitev idej je ob tem povezana tudi z ustreznimi okoliščinami za izvedbo, z denarjem, z različnimi dovoljenji in ne nazadnje tudi z motivacijo članov skupine. Za realizacijo projekta akrobatskega zabijanja na vozečem avtovlaku smo potrebovali leto in pol, za trampolin na smučeh, ki smo ga z avtomobilom vlekli po snegu na Jezerskem, pa kar tri leta; dve zimi smo potrebovali za tehnične priprave in preizkušanje trampolina, tretjo zimo, ko je zapadlo dovolj snega, smo lahko »trampolinanje« tudi posneli.

Projekti niso le kondicijsko zahtevni, so tudi organizacijski in tehnično-izvedbeni zalogaj, ne nazadnje tudi finančno breme. Kolikšna ekipa stoji za njimi?

Zelo raznolika. Od administracije, stikov z javnostmi in menedžmenta do trenerske skupine. Ključno pa je društvo, ki skrbi za »zalogo« akrobatov od 12. leta starosti dalje.

V javnosti nastopate kot kolektiv, nikogar ne izpostavljate, nihče ne nastopa »v glavni vlogi«. Ostaja znotraj skupine še prostor za individualnost?

Nepisano pravilo skupine je, da delujemo kot kolektiv, kot skupnost, tovarišija, v kateri se nihče posebej ne izpostavlja, še najmanj na nastopih, na katerih smo vsi enakovredni akterji. Kolektivni duh skupine sicer dopušča individualizem, a ta je za druge člane skupine lahko včasih tudi moteč.

Kaj pa tekmovalnost znotraj skupine. Jo podpirate?

Tekmovalnost je tista, ki skupino žene naprej, pa čeprav bolj kot tekmovanje zagovarjam medsebojno sodelovanje članov. Morda je še najboljše nekakšno tekmovalno sodelovanje, kjer dva, ki se trudita, da dosežeta enako raven znanja, tekmujeta, hkrati pa se drug od drugega tudi učita; vsak se uči svojo »lekcijo«, hkrati z njo pa tudi »lekcijo« svojega kolege.

Skupnost Dunking Devils danes šteje 60 članov, od tega tretjino profesionalnih akrobatov. Kdo so profesionalni akrobati?

Profesionalni akrobat v slovenskem okolju je še vedno nekdo, ki si z akrobatiko služi denar ali celo od nje živi, precej manj pa se pojem profesionalnosti navezuje na formalno akrobatsko izobrazbo, ki bi jo naš akrobat lahko pridobil s šolanjem na eni od cirkuških šol v tujini. V naši skupnosti imamo 20 profesionalnih akrobatov in veliko polprofesionalnih; ti so predvsem študentje, tudi srednješolci, ki jih zaradi šolskih in študijskih obveznosti ne vključujemo v polni meri.

Kako je videti dan profesionalnega akrobata?

Profesionalni akrobat trenira šestkrat tedensko, pri čemer opravi tri vrste treningov: trening akrobatike in gimnastike, trening akrobatskega zabijanja in trening trampolinskega zidu. Povprečno trenira dve uri dnevno, nikomur od njih pa ne škodi dodatna individualna fitnes vadba.

Za vzgojo akrobatskega podmladka ste pred devetimi leti odprli DD Akademijo, šolo akrobatskega zabijanja in akrobatike. Se lahko na Akademijo vpiše vsakdo ali le tisti, ki želijo akrobatsko pot nadaljevati v vaši skupini?

Na Akademijo se lahko vpiše vsak, ki je dopolnil 12 let, med člani Akademije pa boste našli tako rekreativne akrobate kot profesionalne, pa tudi vse tiste, ki jim je fizična aktivnost blizu in jih zato »trampolinanje« izpolnjuje.

Zanimivo je, da je zgornja meja za vpis na Akademijo kar 35 let. Ali to pomeni, da je »trampolinanje« fizično manj zahteven šport, ki ga zmorejo tudi starejši?

(Smeh.) Zgornjo mejo smo določili bolj iz heca, saj pri nas trenira tudi 35-letnik, ki pa je – to moram poudariti – začel trenirati pri osemnajstih letih. Precej bolj dosledni smo, ko gre za spodnjo starostno mejo, ki jo narekuje oprema in starostni intervali; povsem drugače je namreč trenirati s 6-letnim otrokom ali 20-letnim mladincem, medtem ko je pri treningu razlika med 12- in 20-letniki že precej manjša. To je tudi razlog, da imamo skupino mladincev od 12 do 18 let in člansko skupino od 18 let dalje.

Osnova akrobatike je gimnastika. V čem se razlikuje trening na Dunking Devils Akademiji od treninga v gimnastičnem društvu ali klubu?

Članstvo v skupnosti Dunking Devils vrata v svet odpira precej bolj na široko kot gimnastika. Če je nekdo dober telovadec in začne tekmovati tudi izven domovine, so možnosti, da kot tekmovalec prepotuje svet, precej manjše. V naši skupnosti imamo fanta, ki se nam je pridružil kot desetletnik in zdaj potuje z nami na turneje po Evropi, na Kitajsko, v Združene arabske emirate. Odprli smo mu vrata v svet, predvsem pa ga – poleg obračanja salt in metanja na koš – naučili nastopati pred občinstvom. To nas loči od tradicionalne gimnastike.

Danes vas pozna svet, blagovna znamka Dunking Devils je prerasla v celovito ponudbo športa in zabave, vzgajate podmladek ... Kam, kako naprej, višje?

Najprej v ljubljansko Halo Tivoli, kjer 3. in 4. septembra pripravljamo Mastercard Dunking Devils Live, nadgradnjo šova, ki smo ga javnosti prvič predstavili pred tremi leti; tokrat prihajajo novi gostje, tribune bodo sprejele več obiskovalcev, nastopili bomo dva večera zapored in podirali bomo svetovne rekorde. Upam, da se bomo s tem šovom kmalu predstavili tudi v tujini, med načrti naše skupnosti pa dopuščam možnost razvoja v smeri cirkusa, cirkuške šole, v kateri bi razvojna sekcija Dunking Devils Squad razvijala in pripravljala cirkuške točke, jih predstavljala cirkusom, ti pa bi jih lahko odkupili in v svojih programih predstavljali občinstvu.

Že to soboto boste nastopili na Festivalu nakupov in zabave v BTC Cityju Ljubljana. S kakšnim programom boste navdušili »festivalsko« občinstvo?

Predstavili se bomo s trampolinskim zidom, danes že priznano cirkuško točko, in s skokom iz avtokošare z višine 20 metrov na zračno blazino. Točki sta zelo zanimivi, skoki z višine pa tudi precej adrenalinski.

V pogovoru sva se večkrat dotaknila podmladka vaše skupine. Sami ste mladi očka, zato se vprašanje ponuja kar samo. Boste podprli hčerko, če se bo želela ukvarjati z akrobatiko?

Odločitev bo seveda njena. Prvič je bila na trampolinu, ko je bila stara eno leto, in takrat se ji je zdelo zabavno. Vesel bom, če bo šla po moji poti, če pa se bo odločila drugače, jo bom še vedno imel neizmerno rad.

Miha Trefalt


Ne zamudite akrobatsko-adrenalinskega šova skupine Dunking Devils na Festivalu nakupov in zabave!

Oznake:
Želim sodelovati v žrebu za nagrado:
Nagradna igra privolitev
Nagradna igra privolitev
Strinjam se, da mi BTC d. d. na zgoraj navedeni elektronski naslov pošilja e-novice z namenom obveščanja o temah, povezanih z BTC Cityjem.

Zbrani podatki ne bodo posredovali tretjim osebam. Od e-novic se lahko kadar koli odjavite s klikom na povezavo v e-novicah ali pošljete »Odjava« na novice@btc-city.com
Pravila in pogoji uporabe
Nagradna igra privolitev
Nagradna igra privolitev

Zakladnica idej

Akcijski izdelki